Antropologinja Godina: „Otrok ni pravica“
Politika | Petra Stopar
V javnih razpravah o družinskem zakoniku je največkrat slišano to, da pravica 'imeti otroka' ne obstaja. To se veže predvsem na člen v zakoniku, ki istospolnemu partnerju v partnerski skupnosti daje možnost posvojitve otroka svojega partnerja, in na člen o svobodnem odločanju o rojstvu otrok.
Zagovorniki zakonika, med njimi Akademija za demokracijo, sicer vseskozi poudarjajo, da zakonik pri posvojitvah "ne izhaja iz pravice posvojiti otroka, ampak iz položaja otroka brez staršev". Toda antropologinje in publicistke dr. Vesne Godina takšni argumenti ne prepričajo. Zakaj otrok ni pravica, je spregovorila v pogovoru za Studio 12.
Že pred časom je akademik dr. Jože Trontelj v luči medijskih razprav o spornem družinskem zakoniku poudaril, da pravica 'imeti otroka' kot ena temeljnih človekovih pravic ne obstaja. Po mnenju dr. Godina pa prav to razumevanje manjka zagovornikom istospolnih posvojitev. „Jaz verjamem, da oni mislijo, da so odgovorni starši ali da bi bili odgovorni starši, ampak iz svoje izkušnje skrbi za odraščanje otroka, ki je, recimo, močno kulturno stigmatiziran, mislim, da je tisto, kar pomeni biti odgovoren starš, to, da daš v resnici otrokove potrebe in otrokovo dobrobit na prvo mesto. V teh diskusijah o tem, kako je otrok pravica, pa človek nima občutka, da gre dejansko za otrokove potrebe in za otrokovo dobrobit, ampak da gre za dobrobit in potrebe tistih, ki so starši oz. naj bi bili starši,“ je dejala.
Meni, da je odgovoren starš tisti, ki zanemari svoje potrebe, pa tudi svoje pravice in dobrobit za to, da prakticira rešitev, ki je za otroka najboljša. „Mi pa nismo v kulturnem prostoru, kjer bi bila za otroka rešitev, da ima dve mami ali dva očka, nestigmatizirana. S tem bo otrok objektivno prišel v polje stigmatizacije in to ni nekaj zelo enostavnega,“ še opozarja.
V enem od prispevkov za revijo Vzgoja, ki je temeljil na stališčih Vrhovnega državnega tožilstva o družinskem zakoniku, pa je nekdanja generalna državna tožilka Barbara Brezigar zapisala, da predlog zakonika sicer pravico otroka formalno postavlja pred pravico staršev, „vendar pa dejansko – vsebinsko – ne zagotavlja tistega, za kar se predlagatelj v obrazložitvi zavzema“. Med drugim je Brezigarjeva še navedla, da čeprav je otrok „iz naravnih razlogov, ki se jih z zakonom ne da preprečiti, velikokrat prikrajšan do pravice imeti mater in očeta, pa tega ne moremo enačiti s primerom, ko bi otroku to pravico odvzel zakon“.
