Iz mozaika različnih narodnosti sta stopila pred oltar predstavnika slovenske skupnosti
FOTO: Dan izseljencev in prebežnikov v Freyming-Merlebachu
Matjaž Merljak
14. januarja 2012, na predvečer 98. Svetovnega dneva izseljenstva, smo se na mojo pobudo zbrali v cerkvi svetega Mavricija, ki mi je zelo pri srcu, saj sem v njej leta 1983 po rokah škofov Stanislava Leniča in Paul-Josepha Schmitta prejel duhovniško posvečenje. Poleg skupnosti župnij Freyming-Merlebacha, Hochwalda in Bettinga sta bili še navzoči poljski in slovenski skupnosti. Med slovesno mašo so izmenično prepevali francoski, poljski in slovenski pevski zbori.
Uvodni pozdrav vsem skupnostim je namenil dekan Alfred Schwartz. Dejal je: „Noben človek ni tujec za Cerkev in Cerkev ne sme nobenemu biti tuja. Vsak kristjan, vsaka skupnost je dolžna razširiti svoj pogled in odkriti deželo sočloveka, ki je drugačen in s tem vstopiti v njegov svet, v njegov izvor, v njegov jezik, v njegovo vero. Priznajmo si, da se v resnici dopolnjujemo in da nas naše razlike ne ločujejo ali izločujejo …“
V imenu izseljencev je duhovnike in vse navzoče pozdravil duhovnik slovenske skupnosti. Kot glavnega celebranta sem povabil škofijskega referenta za tujce, kanonika mgsr. Josepha Mullerja. Somaševal je še dekan Alfred Schwartz, poljski duhovnik Stanislas Sokol in Jože Kamin za slovensko skupnost.
Pri homiliji se je kanonik Muller oprl na misel papeža Benedikta XVI. ob mednarodnem letu izseljencev in brezdomcev – migracija in nova evangelizacija. V svoji poslanici Sveti Oče vabi vse krščanske skupnosti naj bodo še posebno pozorne do izseljenskih delavcev in njihovih družin z molitvijo, solidarnostjo in krščansko dobroto…. Skupnosti naj bi ohranile živo vero tudi v okolju, ki ni več njihova izvorna kulturna podlaga. Krajevna Cerkev naj botruje, da bi bila še posebno zanje božja beseda živa.
Kanonik Muller je ob zaključku homilije dejal, da smo med kristjani različnih skupnosti povabljeni k spoštovanju legitimne kulturne raznolikosti, da smo dolžni sprejeti različne načine izražanja svoje vere, še več, priznati si moramo, da so te jezikovne in kulturne raznolikosti vir bogastva za krajevno Cerkev.
Pri darovanju je slovenska skupnost v narodnih nošah prinesla kruh in grozdje, poljska skupnost pa za njih značilen rdeče-beli šopek cvetja.
Po končani sveti maši sem predlagal, da se v izhodni veži deli kuhano vino. Korak smo zaustavili na pločniku, kjer smo se ob toplem kozarcu in prijazni človeški besedi ogreli srce. Po maši pa smo v okviru družinskega večera pri Jadranu v dvorani Vouters nadaljevali v tem duhu z županom in deželnim odposlancem mesta Merlebach kakor s 312-imi gosti različnih narodnosti prisotnih na tem večeru.
