FOTO: Ob slovenskem kulturnem prazniku v Frankfurtu

| 15.02.2012, 07:06 Matjaž Merljak

Prva februarska nedelja nas že vrsto let v Frankfurtu zbere k prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku. Letošnjega 5. februarja smo imeli med seboj pevce z Vipavskega, moški oktet Castrum iz Ajdovščine. Bolj na hitro s pomočjo Mirana Rustje z Brja so vskočili v naš program. Dogovorili smo se namreč že s Koledniki, vendar so morali zaradi bolezni enega od pevcev odpovedati.

Seveda smo začeli to prireditev z nedeljsko mašo, ko so pevci med njo prepevali. Drugi del pa smo imeli v dvorani pod cerkvijo Herz Marien. Pevci okteta so ta del prireditve odprli s himno Žive naj vsi narodi ter ji dodali še vrsto pesmi, tudi nekaj uglasbenih Prešernovih, končali pa z Vodopivčevimi Žabami.

Učiteljica Natalija Robnik je pripravila s skupino šolskih otrok, od najmanjših do večjih, pisan program recitacij in podobnih točk od Prešerna, Slomška do Pavčka. Z njimi so nastopili tudi nekateri odrasli učenci slovenske šole.

Slavnostni nagovor pa je imel tudi letos župnik Martin Retelj. Takole je vse nagovoril:

Spoštovani! Leto je hitro naokrog in zopet smo zbrani ob slovenskem kulturnem prazniku. Marsikdo bo rekel, zopet imamo dan v letu, ko je vse posvečeno kulturi, zatem pa ponovno po starem.

Neka opredelitev kulture pravi takole: »Kultura se rodi iz srečanja človeka s prirodo. Človek je v njej (prirodi namreč, dodal podpisani) ne samo zakoreninjen, temveč more, po svojem spoznanju in svobodi, tudi prodirati vanjo, jo predelavati, oblikovati v kulturne stvaritve. Ta njegova dejavnost in dela, ki so njen proizvod, sestavljajo kulturo« (Leksikon duhovnosti, str. 291). Po tej opredelitvi torej ni tako, da bi bili samo kdaj pa kdaj malo bolj kulturni, ampak je to vsakodnevno dogajanje, vsak dan oblikujemo kulturo, delamo kulturne stvaritve, smo torej kulturni. Ali pa smo morda ne-kulturni. 

»V srebrnem ivju bakle plapolajo, / božični sel prinaša sporočilo, / da že minevajo najhujši časi, / da se bo vse na bolje obrnilo. / Dobrota bo premagala sovraštvo, / ljubezen v srcih bo pregnala mraz, / zato praznujmo v miru, sestre, bratje, / zaupajmo v srečnejši novi čas« (Veliki otroci, 1993).

Pred skoraj dvema desetletjema so bili ti verzi napisani oziroma so ugledali luč sveta, upesnila pa jih je oseba, ki je kasneje prejela med mnogimi raznimi priznanji in nagradami tudi najvišje slovensko državno priznanje za kulturo, Prešernovo nagrado. Pred časom pa je ta ista oseba iz sebe vrgla besede sovraštva do prav določene skupine ljudi oziroma njihovega občestva. In to sovraštvo živeti čuti kot svojo državljansko dolžnost.

Le kaj se je s to osebo zgodilo (pa tudi z okoljem, kjer živi), se sprašuje človek, ko je ta ista oseba pred desetletji živela v prostorih nekdanjega kartuzijanskega samostana, igrala orgle pri božični maši v tamkajšnji župnijski cerkvi in tudi sicer napisala toliko različnih zelo lepih in kvalitetnih pesmi in povesti. Merila za Slovenca pa ne postavlja z vzponom na Triglav, ampak s poznavanjem slovenskih ljudskih pesmi. Ali se ni v tej osebi kot kulturnem ustvarjalcu naselila misel in zapis nekdanjega vodilnega literarnega kritika ? (Josipa Vidmarja): »Ob lepi pesmi, sliki ali melodiji, se zgane v nas tisto, kar je najžlahtnejšega v nas in česar se komaj zavedamo. Ali si o lepoti kdaj razmišljal? Lepota je sestra svetosti« (Leksikon duhovnosti, str. 292). 

Četudi gornjih besed o sovraštvu morda le ni izreklo srce in so prišle na plano bolj nehote, pa vendarle zabolijo. Tudi ne smejo postati vodilo človekovega življenja, toliko manj vodilo tega ali onega kulturnega kroga ali skupine ljudi. Vodilo kulturnega delovanja in ustvarjanja lahko postanejo le besede velikega pesnika iz Vrbe, Franceta Prešerna, ki je v svoji največji in gotovo tudi najlepši stvaritvi zapisal: »Da pravi bog se kliče Bog ljubezni, / da ljubi vse ljudi, svoje otroke, / da zemlja, kjer vijo viharji jezni, / je skušnje kraj, da so naš dom visoke / nebesa, da trpljenje in bolezni / z veseljem vred so dar njegove roke, / da čudno k sebi vod' otroke ljube, / da ne želi nobenega pogube« (Krst pri Savici).

Seveda smo po sami prireditvi ostali še nekaj časa skupaj pri malici, pevci pa so tudi še ta čas napolnili s petjem, nekateri prisotni pa so jim tudi pri tem pomagali. Na drugi strani pa so člani župnijskega sveta imeli ves čas delo, že pred prireditvijo so pripravili dvorano, jo skupaj z učiteljico in njeno ekipo okrasili; po prireditvi pa so imeli seveda skrb s postrežbo, potem pa kaj hitro s pospravljanjem. Vsem njim in ostalim, ki so jim pri tem pomagali, pa velja najlepša hvala. Zahvala naj velja seveda tudi vsem nastopajočim, toliko bolj še pevcem iz Slovenije za dolgo pot in res lepo petje. Bog vsem povrni!

Kakor že vrsto let doslej, smo se tudi letos proti koncu januarja odpravili na naše pobožično romanje v Ilbenstadt pri Friedbergu. Število tistih, ki smo prišli, ni bilo ravno visoko, bilo je podobno tistemu iz zadnjih nekaj let; tja proti 40 je hotelo iti, pa ga ni doseglo.

Z nedeljsko mašo in s petjem božičnih pesmi smo začeli to naše popoldansko srečanje v cerkvi; tudi letos ob orgelski in glasovni podpori tamkajšnjega župnika dr. Vinka Kraljiča. Po maši smo seveda nadaljevali v dvorani pri malici, ko smo nazdravili g. župniku Vinku, ki je ta dan ravno godoval, in vsem drugim, ki so imeli kak takšen ali podoben praznik.