Želimo si (tudi) pozitivnih novic

Slovenija | 14.02.2012, 16:29 Petra Stopar

Kje so dobre novice? To je bil naslov prve javne razprave, ki jo je v sklopu 20-letnice delovanja danes v Mestnem muzeju v Ljubljani pripravila nevladna organizacija Slovenska filantropija.

V času, ko se vedno več ljudi srečuje z mnogoterimi težavami in smo bombardirani s slabimi novicami, se sprašujemo, ali svet kot dobra novica obstaja le še v oglasnih sporočilih. Kje v medijih je prostor za pozitivne dogodke, ki prispevajo k razvoju družbe? Ali družbo spremljajo le negativni dogodki? Na ta vprašanja so skušali odgovoriti novinarji in uredniki, skupaj z ostalimi udeleženci debate, med katerimi poleg Slovenske filantropije niso manjkali predstavniki drugih nevladnih organizacij in medijev.

Na vprašanje, ali je svet sam po sebi slaba novica, je urednik priloge Finance Weekend, sicer nekdanji urednik časnika Slovenske novice Marjan Bauer dejal, da svet v veliki meri je slaba novica, a da smo tako „sami postavili“. Kot so priznali vsi sogovorniki, imajo slabe novice, žal, večjo tržno vrednost, če gledamo na to, koliko hočejo s prodajo časopisov ali gledanostjo zaslužiti medijske hiše. Prav tako pa je radovednost dandanašnje družbe usmerjena v branje o stvareh, „ki so slabe“, je še dejal Bauer. Vprašanje pa je, zakaj? Kot primer je navedel podelitev Nobelove nagrade, kar po njegovem je pozitivna novica, še posebej, ker so jo lani nekomu podelili po smrti. Kljub temu so se na koncu mediji bolj spraševali, ali je to bilo v skladu s pravili podelitve ali ne, in iskali zaplete, kar je „absurdno“, meni Bauer.

Urednik Vala 202 in tako edini predstavnik javnega medijskega zavoda (RTV Slovenija) na debati Mirko Štular dobiva tudi odzive, da si ljudje vendarle želijo več pozitivnih novic in se sprašujejo, ali je res vse tako slabo. Po njegovem mnenju je pri dobri ali slabi novici odvisno, v čigavo kožo ali na katero stran se posameznik postavi, ob tem pa je zelo pomembno, kako se uredniška in predvsem novinarska politika zastavi. Meni, da mora pri odločanju o tem, katera novica je 'dobra' in katera 'slaba' prevladati „nek drug kriterij“, ki bo določil, kam in ali sploh umestiti nek dogodek v informativni program. Ob tem je opozoril, da na poslušalce oz. občinstvo ne smemo gledati kot na „valutno skupino“, po kateri se meri poslušanost, gledanost ali branost.

Za docentko na Fakulteti za humanistične študije Koper dr. Sando Bašić Hrvatin dobre ali slabe novice ne obstajajo, saj da je to relativen pojem. Kot sama pravi: „Ne vem, kaj so dobre novice.“ Če neki gospodarstvenik ali politik na forumu v Davosu reče, da je kapitalizem v krizi, je „to lahko za nekoga slaba novica, za nekoga pa dobra“, dodaja. Ob tem tako kot novinar Sobotne priloge Dela Lenart J. Kučić opozarja, da novinarji pomembno soustvarjamo mnenje in zavest o svetu. Predavateljica zato od njih pričakuje, da „izbirajo dogodke in jim dajejo nek pomen“. Pri tem se seveda velikokrat postavi vprašanje objektivnosti, ki je po mnenju Bašić Hrvatinove mit, saj „današnji čas zahteva, da novinarji zavzamejo stališče“. Eden od stereotipov je tudi ta, da se nekaj ni zgodilo, če tega ne objavijo mediji. Kot je dejala, se namreč vsak dan zgodi ogromno stvari, česar ne bo spremenilo dejstvo, ali se to objavi v medijih ali ne. Ob tem pa si ljudje po njenem tudi ne želijo slabih novic.

Udeleženci okrogle mize, ki jo je povezoval Miha Šalehar, so spomnili tudi na drugo plat umeščanja t.i. dobrih novic. Pogosto se namreč zgodi, da je poročanje o dobrih stvareh, ki so se zgodile kakšnemu podjetju, razumljeno kot oglaševanje. Tu je zato pomemben način pripovedovanja o nekem dogodku.