Lojze Bratuž - 75. obletnica mučeniške smrti
Slovenija | 16.02.2012, 09:27 Tone Gorjup
V seznamu pričevalcev za vero, ki so v dvajsetem stoletju izgubili svoje življenje, je tudi primorski zborovodja, organist in skladatelj Lojze Bratuž. Nanj ga je uvrstila goriška nadškofija. Lojze Bratuž je umrl 16. februarja leta 1937 v Gorici za posledicami fašističnega mučenja, dan pred svojim petintridesetim rojstnim dnevom. Na Radiu Ognjišče smo ob tej obletnici pripravili Literarni večer, v katerem odkrivamo lik Lojzeta Bratuža ob prebiranju pesmi njegove žene Ljubke Šorli. Tudi njegov grob v Gorici danes ni osamljen.
Življenje Lojzeta Bratuža je bilo kratko, a bogato. Rodil se je 17. februarja 1902 v Gorici. Po prvi svetovni vojni je obiskoval učiteljski tečaj. Zatem je poučeval glasbo na goriškem podeželju in bil organist. Od leta 1929 je bil profesor glasbe v goriškem semenišču in nadzornik cerkvenih pevskih zborov. Njegove cerkvene skladbe so izšle v zbirkah: Ena lučka, Detece sveto, Dve nagrobnici in Enajst obhajilna. Združenje cerkvenih pevskih zborov v Gorici in Goriška Mohorjeva sta leta 2005 izdala v zbirki Zbrane dela primorskih skladateljev njegov zborovski opus z naslovom Lojze Bratuž. Izšel je kot prvi zvezek v zbirki. V njem je 145 njegovih skladb. ivljenjepisci navajajo, da je bil Lojze Bratuž ena najvidnejših osebnosti v glasbenem življenju in ustvarjanju na Goriškem pod fašizmom. Tudi zato so fašisti podpisali njegovo smrtno obsodbo. Večkrat so ga zasliševali, zaprli, mu sledili in grozili. Smrt je nanj prežala v Podgori, kamor je hodil kot organist in pevovodja.
Za božič 1936 so nekateri že slutili, da se bo nekaj zgodilo. Na nedeljo Sv. Družine 27. decembra po maši, pri kateri je pel njegov zbor, so ga s še nekaterimi pevci prijeli fašisti in odpeljali v svoj urad. Tam so vsakega posebej ustrahovali in prisilili, da je spil kozarec ricinovega olja. Zadnji je bil na vrsti Lojze Bratuž. On je moral spiti strojno olje pomešano z bencinom. Pred njim je bil le še dober poldrugi mesec življenja. Dogodek je pretresel njegove najbližje in celotno slovensko skupnost na Goriškem in širšem območju. Fašisti pa so slavili. Lojze Bratuž je zadnje tedne ležal goriški bolnišnici. Žena Ljubka Šorli je pozneje pripovedovala, Boris Pahor pa je v noveli opisal, kako so ga nekaj dni pred smrtjo na skrivaj pod oknom bolnišnice obiskali fantje in zapeli njegovo priljubljeno pesem Kraguljčki. Žena Ljubka je ob sedemnajsti obletnici Lojzetove smrti ta dogodek izpovedala v pesmi Tožba umirajočega:
V okna veter se težak zaganja
Oh, kako nocoj je dolga noč...
Modra luč po stenah sence riše -
v me zajeda smrtna se nemoč.
„Monotono pojejo kraguljčki...“
Pesem moja... Ali slišim prav?
Moji fantje, moji dobri fantje
zadnji mi pošiljajo pozdrav.
Ni za sveto stvar težko umreti,
a še mnogo, mnogo dal bi rad...
V grob s seboj po sili hudobije
neizrabljen nesel bom zaklad.
Lojze Bratuž je dotrpel 16. februarja 1937. Na zadnji poti ga niso spremljali zvonovi; tudi pesem se ni smela oglasiti. Samo tiha žalost množic za slovo. Nada Pertot je veliko let pozneje preprosto dejala: "Ni bil heroj, ni pripravljal zased, nikogar ni sovražil, ljubil je glasbo, imel je komaj dva rojena otroka, ljubil je življenje in poštenost...” Alojz Rebula ga je poimenoval za borca, junaka in mučenca, ter dodal: „Življenjska partitura Lojzeta Bratuža je vsa v enem svetlem ključu, v ključu ljubezni.“
