Vatileaks

Cerkev po svetu | 15.02.2012, 11:23 Marta Jerebič

Ameriška administracija je imela wikileaks, Vatikan ima sedaj svoje leakse – tako direktor Radia Vatikan komentira dejstvo, da v zadnjem času iz Vatikana v javnost prihaja vedno več internih dokumentov. Ti nato po burnem poročanju medijev vodijo v veliko zmedo in Vatikan postavljajo v slabo luč. Za to so po njegovih besedah odgovorni na obeh straneh: tisti, ki takšne interne zadeve nelojalno nosijo ven, pa tudi mediji, ki jih uporabijo v namene, ki zanesljivo niso čista ljubezen do resnice. P. Lombardi v izjavi za ob tem omenja tri najnovejše primere, med drugim tudi domnevno zločinsko zaroto za umor papeža.

P. Lombardi omenja primer poročanja o domnevnem koruptivnem poslovanju vatikanskega governatorata, primer vatikanske banke IOR, ki so ji očitali pomanjkljivo preglednost in sodelovanje z italijanskimi oblastmi, čeprav je papež pred enim letom izdal stroge smernice proti pranju denarja. Zadnji primer t. i. Vatileaksa pa se nanaša na prihodnji konklave zaradi domnevne zločinske zarote za umor papeža – blodnja, norost, ki je ni mogoče jemati resno, kot jo je takoj poimenoval pater Lombardi.

Vse to ustvarja zmedo. Resno poročanje bi moralo vsaj razlikovati med posameznimi vprašanji in presoditi posamezni pomen. Zato p. Lombardi poziva k hladnokrvnosti: „Upreti se moramo skušnjavi, da bi se pustili vplesti v vrtinec zmede, kajti prav to si želijo zlohotneži, in moramo ostati sposobni za razumno razmišljanje.“

Po besedah direktorja Radia Vatikan so napadi na Cerkev pravzaprav znamenje za to, da gre pri vsem tem za nekaj pomembnega. Napadi na Cerkev zaradi škandalov spolnih zlorab so vodili k resnejšemu zavzemanju za dolgoročno prenovo. Glede financ je Vatikan sam sebi naložil nalogo za večjo preglednost pri gospodarskih poslih in objavil nove norme.

Kar pa zadeva prihodnji konklave, o katerem so mediji poročali kot o notranjem boju za oblast, pa Lombardi pravi, da je takšno poročanje odvisno od moralne surovosti opazovalca, ki pogosto sploh ni sposoben, da bi videl drugače. Spomnil je, da so bili vsi papeži preteklega stoletja osebnosti najvišje in nedvomne moralne kakovosti in da kdor veruje v Jezusa Kristusa, k sreči ve, da so resnična skrb tistih, ki v Cerkvi nosijo odgovornost, prej veliki problemi človeštva danes in jutri.