Nočno sonce – tokrat o brezposelnosti

| 11.01.2012, 14:01

V eni od bolj vetrovnih noči v tem letu smo na Radiu Ognjišče začeli z nočnimi programi, ki v naš eter prinašajo svež veter in prižigajo nočno sonce. Srečevali se bomo vsak prvi petek v mesecu, z nami pa bo zaporniški duhovnik Robert Friškovec.

„Bog tudi s pomočjo krivih črt lahko piše ravno,“ pravi pregovor, zato bomo mi v teh nočnih urah nekaj sonca prinesli ljudem, ki se srečujejo z določenimi stiskami in predstavljali tiste, ki so iz stiske prišli močnejši. Najprej smo predstavili statistiko brezposelnosti v Sloveniji, ki dosega rekordne številke; ob Eriki Drobnič spoznali, da tudi stiska rojeva inovacije in Sašo Boštjančič povprašali, kako najti zaposlitev na najprijaznejšem zaposlitvenem portalu.

Nočna gostja

Erika Drobnič, inovatorka, je mati dveh otrok. Na koncu porodniške je nepričakovano izgubila službo in treba je bilo začeti znova. Po 13-ih letih dela v finančnih ustanovah (večinoma na vodilnih položajih) je začela iskati novo zaposlitev, a službe ni bilo.

Prva inovacija je zibelka, ki ji je inovatorka podaljšala dobo uporabnosti iz šestih mesecev na šest in več let. Ko namreč dojenček zibelko preraste, je iz nje mogoče sestaviti otroško mizico z dvema stolčkoma in košaro za igrače. Drugo večfunkcijsko pohištvo in inovacija pa je otroška posteljica, ki prav tako "raste" oziroma spreminja funkcijo z rastjo otroka. A Erika Drobnič ima še veliko načrtov, ki nam jih predstavila v nočnem klepetu, v katerem smo spoznali tudi njeno družino in življenjsko pot, ki je polna malih zmag.

Na kakšen način ste izgubili službo?

Ko sem bila na porodniški, so me seznanili, da mojega delovnega mesta ni več. Hčerka je bila stara 10 mesecev, sin 2 leti in bilo je težko, saj se je bilo treba začeti ukvarjati s tem, kje bom potem delala. Prve mesece sem se vsako jutro borila s sabo, da sem dan preživela čim manj stresno, da otroka nista občutila moje stiske. Nisem se želela predati in takoj sem začela razmišljati, kako naprej.

Kdo vam je takrat stal ob strani?

Večino prijateljev, ki so bili prijatelji v narekovajih, sem takrat izgubila, oddaljili so se od mene. Takrat se je dogajalo več stvari hkrati. Tudi z možem nisem bila zmožna normalno funkcionirati, a on me je razumel in potem sva se še bolj povezala, mož in moja mama sta me zelo spodbujala. Če v taki stiski ostaneš ostaneš čisto sam, pa je res hudo. Ko ostaneš brez službe, si namreč prizadet, ogromno negativnih čustev gre skozi tebe, počutiš se razvrednotenega, druga plat pa je finančna. Ko iščeš nove službe in znova padaš, obstaja velika nevarnost, da zapadeš v depresijo, da ne poskušaš več, se ne boriš, obstaneš na mestu in potem je pot nazaj še težja.

Službo ste izgubili med porodniško, vas je to še bolj prizadelo?

Stiska je še večja, ko službo izgubijo mamice. Ko si sam, skrbiš zase, kar je lažje, če imaš dva otroka, je odgovornost večja in dolgoročna. Po drugi strani pa so otroci večja motivacija, da se čim prej pobereš in se trudiš, da bi bila stiska čim krajša in bi spet živeli naprej.

So se v vašem življenju pojavili ljudje, ki so delili „pametne“ nasvete?
Na začetku je bila bolečina prehuda in o brezposelnosti sploh nisem govorila. Z može sva razmišljala, kako naprej. Ko so mi dali odpoved in sem prosila, da bi mi ponudili vsaj neko primerno delovno mesto, da bi si med tem časom našla novo zaposlitev, so name gledali zelo vzvišeno. Svojega nadrejenega sem vprašala, kaj če bi se to zgodilo njegovi ženi, ki je ravno takrat kot jaz rodila, pa mi je dogovoril, da se njej to ne more zgoditi. Tudi sama si nisem predstavljala, ko sem imela službo, da lahko ostanem brez službe. Zdaj vem, da se lahko, čeprav delaš vestno, si za delo pohvaljen, v trenutku vse spremeni, če nekdo želi na tvojem mestu drugega človeka.

Kaj vas je gnalo naprej?
Predvsem to, da si nisem dovolila, da bi nekdo drug tako močno vplival name, da bi mi pokvaril kakovost življenja in posegal v našo intimno sfero, v družino. To je največje bogastvo in me je vodilo naprej.

Življenje vam je pripravilo veliko preizkušenj. Rojstvo sina, ki ima Downov sindrom, je bilo za vaju z možem veliko veselje, a hkrati je odprlo nova vprašanja in skrbi.

Ko so na prvih raziskavah v nosečnosti izrazili sum za Downov sindrom, sem vse nadaljnje raziskave zavrnila. Vedela sem, da bi mi predlagali splav, a sem ga že v naprej zavrnila, ker z njim ne bi mogla živeti. Z možem sva se odločila za otroka, to je živo bitje in za mene osebno je splav umor in tisti trenutek, ko se odločiš za otroka, ga sprejmeš. Tudi pozneje se lahko zgodi nesreča, Bog ne daj, ampak ali boš potem otroka kar zavrgel? Med nosečnostjo sem v treh tednih vse predelala, situacijo pogledala od daleč, naštudirala, kaj je Downov sidrom, družini sem povedala, da se bo Kaj rodil. Moja nosečnost je bila potem zelo lepa, do konca sem delala, ker sem vedela, da bi otrok občutil mojo žalost in to bi mu samo škodilo.

Ko se je rodil, so mi povedali, da ima Downov sindrom. Seveda se je rodil tudi strah, kako bo sedaj z otrokom. Še isti dan sem poklicala prijateljico, naj čim prej pride k meni v porodnišnico in mi takoj prinese knjige.

Rodila sem v porodnišnici v Postojni in sem zelo sem trpela, ker so mi Kaja vzela in ga odpeljali v Ljubljano, tam so ga morali pregledati. Ta čas sem si črpala mleko zanj, mož ga je vozil iz Postojne v Ljubljano. Vsak dan sem mu naročila, da mora Kaja vzeti v naročje, mu povedati, kako ga imava rada, da je samo na preglednih in da se mu opravičujem, ker ne morem biti ob njem. Zelo, zelo sem trpela, ker nisem mogla biti zraven.

Ko ste izgubili službo, ste morali poiskati novo pot. Za vas je bila to pot inovatorstva. Kako ste jo začeli?

Še preden sem izgubila službo, sem imela ideji v predalu. Rodili sta se iz čisto praktičnih vidikov. Ko sva z možem kupovala pohištvo za otroka, sva si želela imeti kaj takega, da bi bilo dlje časa uporabno. Tudi prijatelji so nama podarili veliko pohištva, ki se je potem kopičilo na podstrešju.

Tako sem začela razmišljati, kako narediti večfunkcijsko otroško pohištvo in sem ga začela sestavljati kot lego kocke. Izhajala sem iz tega, kar sem potrebovala kot mamica in kar potrebujeta otroka. Ko sem ostala brez službe, sem predloga potegnila iz predala. Vedela sem, da moram zaposliti svoje misli. Ko sem izdelala modela, sem poiskala združenje inovatorjev. V Seulu sem predstavila modela, ki ju je izdelal moj mož – zibelka je prejela zlato medaljo, posteljica bronasto. Ko sem dobila v tujini visoka priznanja, so se zame začeli zanimati tudi doma. Toda Slovenija za moj proizvod ni dovolj velik trg, zato je potrebno iskati še druge.

Kako bi spodbudili vse tiste, ki so v tem trenutku brez službe, kje naj začnejo?

Ko izgubiš službo, nastane praznina, težko je najti pot naprej. Tudi sama sem bila na začetku skeptična, čeprav sem imela idejo. Nisem vedela, kako daleč bom lahko s svojimi inovacijami uspela. Druženje z inovatorji mi je bilo v veliko pomoč, saj sem našla isto misleče ljudi. Zanimivo, da je med inovatorji veliko ljudi, ki so tudi izgubili službo, nekateri na tak način kot jaz, mnogi pa zato, ker so bili za svoje nadrejene preveč inovativni.

Inovatorji smo vsi, vprašanje je le, ali se ti ob pravem času rodi prava ideja. Vsem brezposelnim svetujem, da poskušajo najti skupino ljudi s podobnimi interesi kot jih imajo sami – skupina pomaga, da človek lahko gre naprej Ne družite se po telefonu, prek spleta, ampak se srečujte. Meni je to pomagalo, da sem lahko šla naprej, da sem vztrajala ob vseh padcih, da sem dobila motivacijo in nekam pripadala. Ko izgubiš službo, se ti namreč zdi, da nikamor ne pripadaš.

Zakaj se toliko talentov potem izgubi, zakaj ne zaživijo?

Ko se odločamo za šolanje smo zelo mladi, veliko nas je, ki se nismo odločili za pravo smer, čeprav sem tudi ob študiju ekonomije uživala. Toda ustvarjalno žilico sem morala kot ekonomistka poriniti v ozadje, ko sem bila prisiljena, pa je spet oživela. Usoda me je prisilil,da sem našla pravo pot. Če delaš s srcem, potem ti prej ali slej uspe, toda za rezultate se je treba truditi, niso takoj vidni.

Vsa bremena je treba predelati in zato je potrebna vera, verujem in vem, da nekdo bedi nad nami, nas spremlja, zelo sem prepričana v to, da se dobro z dobrim vrača. Molitev te mora spodbujati tudi h konkretizaciji življenja - moramo delovati, biti produktivni in aktivni, vera ti pomaga in ti da neka znamenja, ti pokaže pot v najtežjih trenutkih. Te izkušnje imamo najbrž vsi, ki smo kaj doživeli v življenju.

Najbrž gledate naprej, iščete nove izzive, inovativnost ne pozna meja, kajne?

Ustvarjalnost živi v meni in jo je zelo veliko. To mora iti čim prej ven in nove ideje želim čim prej spraviti v realnost. Toda ni konec sveta, če kakšna inovacija ne zaživi. Imam veliko idej, ki so se rojevale ob opravljanju gospodinjskih opravil, ko se me nekatere stvari motile. Zaščiten imam poslovni model – model otroške trgovine, ki je zasnovana virtualno – to bo mogoče moje življenjsko delo. Otroške trgovine se me začele zelo motiti, sam način nakupovanja je za starše zelo stresen. Izhajala sem iz tega, da danes starši želimo z otroki preživeti čim več časa, z njimi početi vse, tudi nakupovati. Koncept sem korak za korakom razvijala. Tudi to bi rada enkrat spravila v življenje in sistem potem izpolnjevala.

Se kdaj zahvalite, da ste izgubili službo?

Ne boste verjeli, ampak skoraj vsak dan se zahvalim za to izkušnjo, ki je sicer težka še danes. Še vedno nismo na istem, kar zadeva materialno, imamo pa veliko drugega bogastva, ki je neprecenljivo.

Rekordne številke brezposelnih

V letu 2011 je bilo v povprečju registriranih 110.692 brezposelnih oseb. Najtežje zaposljivi so družboslovci: sociologi, zgodovinarji, politologi, antropologi, tudi arhitekti, grafični oblikovalci, tajniki, uradniki na poštah. Povprečen čas brezposelnosti je bil ob koncu leta 1 leto in 9 mesecev.

Najprijaznejši zaposlitveni portal

„Iskanje zaposlitve prek interneta je enostavno, potrebujemo računalnik in nekaj osnovnega znanja,“ pravi Saša Boštjančič s portala MojaZaposlitev.si in dodaja: „Običajno si obiskovalci ogledajo prosta delovna mesta, ki so v tistem trenutku aktualna. Ko najdejo primeren oglas, naj napišejo življenjepis in motivacijsko pismo in se takoj prijavijo.“ Potem iskalci zaposlitve čakajo, da jih pokličejo na razgovor. In kako izstopati iz morja prošenj, ki jih delodajalec dobi? Saša Boštjančič svetuje: „ Življenjepis mora biti ravno prav dolg in zanimiv. Zelo pomembno je, da napišemo tudi motivacijsko pismo, ki je je dopolnilo življenjepisa, nanj iskalci zaposlitve vse prevečkrat pozabijo. V njem je potrebno zapisati vse, česar v življenjepisu nismo navedli - izpostavimo, zakaj smo se prijavili na razpisano delovno mesto, poudarimo kompetence in povemo, zakaj smo pravi kandidat/ka.“ Na portalu MojaZaposlitev.si najdete tudi navodila, kako napisati življenjepis in motivacijsko pismo.

Sašo Boštjančič smo povprašali tudi, zakaj je toliko brezposelnih, ker je razpisov za delovna mesta še vedno veliko. „Zaposlitev iščejo tudi tisti, ki si želijo sprememb, ta množica je ogromna, zato je pomembno, da je naša prijava profesionalna, zanimiva, ne predolga in ne prekratka, le na tak način nas zaposlovalci najdejo v kupu prijav in nas povabijo na razgovor,“ poudarja Saša Boštjančič in dodaja, da naj bodo iskalci zaposlitev široki, naj se prijavijo na razpisana prosta mesta, čeprav zanje ne predstavljajo sanjske službe – lahko so korak na poti k želenemu delu in dobra delovna izkušnja.

V februarski noči bomo z bolnimi

Naslednjemu nočnemu programu prisluhnite v petek, 3. februarja 2012, med 23. in 2. uro zjutraj. Pred svetovnim dnevom bolnikov bomo spregovorili o preizkušnjah, ki jih doživljamo ob različnih boleznih sodobnega časa.