Papež v februarju vabi k molitvi za dostop do vode in naravnih virov
Cerkev na Slovenskem | 01.02.2012, 09:15 Marta Jerebič
V mesecu februarju sveti oče vernike vabi k molitvi, da bi vsa ljudstva imela prost dostop do vode in drugih naravnih virov, potrebnih za vsakdanje življenje.
Čista in pitna voda ter ustrezne higienske razmere so po mnenju Združenih narodov človekova pravica ter bistven pogoj za polnovredno življenje in za uresničevanje ostalih človekovih pravic. Brez vode nihče ne more preživeti več kot zgolj nekaj dni. Problem varnega dostopa do pitne vode ni omejen samo na dežele v razvoju. Tudi v mnogih razvitih deželah po svetu se pitna voda draži, ker so vlade prodale naravne vodne vire velikim družbam, ki so dostop do le-teh nato podvrgle zakonitostim trga in si na njihov račun ustvarjajo dobiček. Poleg tega ustekleničena voda za seboj potegne še ogromne količine plastenk na odlagališčih odpadkov. Tudi poraba vode v prehrambeni industriji resno postavlja pod vprašaj življenjski stil ljudi v razvitih državah. K varčevanju z vodo nas lahko spodbudi že preprosta sprememba v odnosu: vodo moramo začeti ceniti in jo spoštovati kot Božji dar, ki ga ne smemo razmetavati. Nekaj lahko pripomoremo že po naših domovih, pri majhnih in vsakdanjih stvareh, ko recimo popravimo kapljajočo pipo, se odločimo za prho namesto za kopel in ustekleničeno vodo, kjer voda iz vodovoda ni varna, kupimo od domačih proizvajalcev in ne od velikih multinacionalk. Predvsem pa se moramo po svojih močeh boriti proti privatizaciji vodnih virov.
Papežev misijonski molitveni namen za februar pa je namenjen zdravstvenim delavcem: da bi Bog podpiral prizadevanja zdravstvenih delavcev, ki v najrevnejših predelih sveta nudijo pomoč bolnim in ostarelim. V ta namen je potrebno moliti, ker morajo zdravstveni delavci v prvi vrsti sami biti zdravi. Kar vključuje tako telesno in duševno zdravje, kot tudi njihovo duhovno trdnost in uravnovešenost, da lahko služijo drugim, še zlasti najbolj ranljivim, to je bolnim in ostarelim. Ker le-ti trpijo zaradi bolečin, strahu in zapuščenosti, morajo zdravstveni delavci posvetiti skrb celotni osebnosti bolnika. Ta namreč ne potrebuje samo medicinske nege, temveč tudi ali pa še bolj duševno in čustveno oporo v najtežjih trenutkih preizkušenj svojega življenja. Pogosto zaradi pomanjkanja materialnih sredstev ni mogoče preprečiti ali zdraviti bolezni in lajšati bolečin, vedno pa je mogoče ponuditi človeško toplino in sočuten pogled. Za zdravstvene delavce je potrebno moliti tudi zaradi nasprotij, ki vladajo v današnjem svetu. Po eni strani smo priče neverjetnega napredka v razvoju medicinskih, farmacevtskih in tehnoloških možnosti za lajšanje bolezni in izboljšanje kvalitete življenja bolnikov in ostarelih, po drugi strani pa nam grozi razčlovečenje medicine ter nepravična delitev bogastva in naravnih virov. Spoštovanje človeškega življenja je ena izmed temeljnih človekovih pravic. In vendar je po svetu na milijone ljudi, ki umirajo zaradi pomanjkanja osnovnih medicinskih pripomočkov. Neusmiljeno pa se širijo tudi bolezni, ki so povezane z revščino.
O vrednosti molitve za zdravstvene delavce je za Radio Vatikan spregovoril doktor Mario Angi, ki se udejstvuje na področju krščanskih misijonov za slepe. Med drugim je dejal, da vsa človeška prizadevanja, četudi so hvalevredna in plemenita, ne morejo odgovoriti na vse klice na pomoč. Potrebna je Božja previdnost, potrebna je navzočnost Svetega Duha. Angi je izpostavil tudi pomen ljubezni. Bolnik potrebuje zdravstveno oskrbo, toda potrebuje tudi občutek, da ga zdravnik obravnava kot spoštovanja vredno človeško osebo.
Poleg splošnega in misijonskega molitvenega namena pa v Sloveniji februarja molimo še po posebnem namenu: da bi se trudili razumeti bolne, trpeče in osebe s posebnimi potrebami, ter bi jim po svojih močeh in z ljubeznijo pomagali.
