Koroški Slovenci in slovenska osamosvojitev

| 01.02.2012, 05:52 Matjaž Merljak

Koroški Slovenci so bili vedno del slovenskega naroda. Imeli so velika pričakovanja ob slovenski osamosvojitvi pred 20-imi leti. Kako so se ta njihova pričakovanja uresničila in kako gledajo naprej? Objavljamo razmišljanje dr. Avguština Malleja, ravnatelja slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu.

Koroški Slovenci - Slovenska osamosvojitev, pričakovanje, up in pogled naprej.

Koroški Slovenci so se od vsega začetka narodnega gibanja vključevali v razmišljanja o bodoči kvoti slovenskega naroda. Zamisli so deloma odločilno sooblikovali, vse od plebiscita leta 1920 naprej so vztrajali, da ostanejo vsaj duhovno povezani z vsemi Slovenci in v državi SHS in kraljevini Jugoslaviji videli državo matičnega naroda. Avstrijske oblasti predvsem pa ekstremne nemške nacionalistične sile na Koroškem so skušale te vezi duhovne povezave v letih 1927 do 1933 tudi z izdatno podporo urada zveznega kanclerja na Dunaju presekati kar je uspelo šele nacističnemu režimu. V protinacističnem odporu so koroški Slovenci vezi ponovno utrdili.

Politično razhajanje koroških Slovencev vidim v povezavi s svetovnimi političnimi spremembam po 2. svetovni vojni. Niso se razcepili le na dve skupini. Avstrija je po maju 1945 skušala navezati na oblike bilateralnih odnosov med državama iz predvojnih let, vendar naglo zaznala, da Slovenci v Beogradu ne igrajo več podrejene vloge in da imajo opraviti s povsem novo politiko. Avstrijce v prvi vrsti zanima položaj Slovencev v beograjskem sekretariatu za zunanje zadeve. Avstrijski državniki so aprila 1955 v Moskvi skušali z avstrijske državne pogodbe izbrisati njen 7. člen in obveznosti iz drugega odstavka 27. člena.

Manjšinsko vprašanje je bilo v avstrijsko jugoslovanskih odnosih permanentno prisotno, v te odnose so bili od sredine šestdesetih let 20. stoletja v obliki institucionalnega medsebojnega informiranja vključeni tudi koroški Slovenci. Narodni svet koroških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij na Koroškem sta cenila vlogo Jugoslavije kot sopodpisnico avstrijske državne pogodbe. Jugoslavija, odnosno Slovenija pa je cenila skupno pot osrednjih organizacij v narodno političnih vprašanjih, ki je temeljila na spomenici avstrijski zvezni Vladi z dne 11. oktobra 1955. V dneh demokratizacije in osamosvajanja Slovenije so bili glavni akterji Narodni svet koroških Slovencev, Zveza slovenskih organizacij na Koroškem, Slovenska veja rimskokatoliške Cerkve na Koroškem s celovško Mohorjevo družbo in razni komiteji, v katerih so sodelovali pripadniki večine. Posebno vlogo so imel nemški tiskani mediji, ki so upali in pričakovali, da se bodo narodi Jugoslavije otresli komunizma. Takšno posebno vlogo je imel tudi državnozborski poslanec Zelene alternative, Karel Smolle.

Če govorimo o oblikah podpore, potem velja opozoriti na številne resolucije, izjave, pisma, pozive, zahteve, stališča, proteste in manifestacije. Ne gre podcenjevati informiranja avstrijske javnosti niti ne finančne podpore in zelo konkretne gmotne v dneh vojne. Narodni svet koroških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij sta zagovarjala demokratizacijo v Sloveniji in upala, da bo zajela vso državo. Sprva nista računala z razpadom Jugoslavije. Osrednji organizaciji sta po svojih glasilih, našem Tedniku in Slovenskem vestniku informirali koroške Slovence o političnem in ekonomskem razvoju v Republiki Sloveniji, pri čemer se je Slovenski vestnik sprva vzdrževal domala vsakega komentiranja dogodkov.

Svoje pragmatično gledanje na Slovenijo, odnosno Jugoslavijo in komunistični režim je razvil institucionalni slovenski katoliški tabor in to kot veja rimsko katoliške Cerkve na Koroškem. To je storil deloma pod vplivom slovenske emigracije. Ta mu je pri postavitvi nove tiskarne Mohorjeve družbe finančne priskočil na pomoč, nakar je tiskarna natisnila nekaj publikacij emigracije, med najodmevnejše sodita publikaciji Cirila Žabota.

Slovenski duhovniki na Koroškem so bili narodno zavedni in svojo spomenico za združitev dela Koroške z Jugoslavijo februarja leta 1945 podpisovali pod aspektom, da režimi nimajo naroda pa ostaja. Večina teh podpisnikov je namreč doživela v razmeroma kratkem obdobju osem oblastnih sistemov. Narodni svet je s simpatijami spremljal nastajanje zvez in strank, ki so se pozneje združili v DEMOS, zveza pa je s simpatijami spremljala nastajanje ideološko sorodnih levih strank. Strinjamo se lahko z oceno Janeza Strgarja, da je krščanska konservativni tabor z večjim navdušenjem spremljal politični razvoj v Sloveniji. Tako Narodni svet kot Zveza slovenskih organizacij pa sta skušala do zadnjega ohraniti tudi kontakte z jugoslovanskimi zveznimi oblastmi, pri tem sta upoštevala gledanja in mnenja avstrijskih oblasti.

Prijateljske organizacije narodnega sveta na primer Koroška enotna lista, Krščanska kulturna zveza in druge so se prej kot Narodni svet sam zavzele za samostojno Slovenijo. Interes obeh osrednjih organizacij je bil, da Slovenija, slovenski politiki in stranke v Sloveniji upoštevajo manjšino kot subjekt in se izjasnijo o nasledstvu glede zaščite koroških Slovencev v smislu 7. člena Avstrijske državne pogodbe. Naš Tednik in Slovenski vestnik sta zastavljala vprašanja vsem predsednikom novih slovenskih strank in po aprilskih volitvah tudi predsedniku države, ministrskemu predsedniku in zunanjemu ministru.

Narodni svet in Zveza slovenskih organizacij sta pričakovala, da ostanejo kontakti na istem nivoju in pozitivno ocenila, da bodo ti po izjavah slovenskih politikov vseh usmeritev postavljeni na višji administrativni in parlamentarni nivo.

Enotno sta organizaciji v zavezništvu z eksponent in večinskega prebivalstva obsodili agresijo na Slovenijo in se skupno in ločeno zavzemali za njeno naglo mednarodnopravno priznanje.

Brez dvoma so koroški Slovenci od samostojne Slovenije veliko pričakovali, zlasti so pričakovali naglo uvrstitev Slovenije med sopodpisnike avstrijske državne pogodbe kot naslednico sopodpisnice Jugoslavije. Še danes o tem poteka strokovna in politična razprava. Dimitrij Rupel in Ernest Petrič menita, da je nasledstvo tudi brez formalne izvedbe nekaj nevprašljivega in samoumevnega, da je Slovenija glavna, če ne edina naslednica jugoslovanskega podpisa na pogodbi. Bivši avstrijski zvezni kancler, Franz Vranitzky pa je do nedavnega zastopal mnenje, da po avstrijskem pravnem pojmovanju nobena od samostojnih republik, ki so nastale po razpadu Jugoslavije, v povezavi z državno pogodbo ni pravna naslednica Jugoslavije.

Del predstavništva slovenske manjšine je imel v letih 2005, 2006 občutek nekega tajnega sporazumevanja med slovensko in avstrijsko vlado v zadevi načrta postavitve dodatnih dvojezičnih krajevnih napisov kar slovenska stran vehementno zanika. Podobne domneve je bilo zaznati tudi v zadnjih tednih, torej v času dogovarjanja med avstrijsko koroško vlado in zastopniki vseh treh manjšinskih organizacij. Ob vsem velja opozoriti, da pogovorni partnerji in tudi Slovenija že dolgo ne izhajajo iz izhodišč skupne spomenice iz leta 1955, ki je napise topografskega značaja razumela veliko širše.

Tako do zadovoljivih kot tudi nezadovoljivih ocen položaja pripadnikov slovenske narodne skupnosti na Koroškem pridemo le ob upoštevanju celotnega koroškega odnosno avstrijskega in slovenskega družbenega razvoja.

Brez velike pomoči Republike Slovenije v razvejanih dejavnosti denimo na kulturnem področju ne bi bilo, pomislimo le na glasbeno šolo ter na gledališko in lutkovno dejavnost, posebej pomembna je založniška. Prav vse te sooblikujejo slovensko kulturo. Razmišljati moramo o tem pod kakšnimi pogoji so uveljavljali koroški Slovenci svojo enakopravnost, v takšnem obsegu participirajo pri splošnem avstrijskem in slovenskem razvoju. Na določenih področjih razvoj lahko poteka usklajeno, na drugem, oblastni ukrepi kažejo zelo nasprotujoče učinke, ker prizadeta narodna skupnost v izhodiščni fazi ni v enakem socialnem ali gospodarskem položaju z večino.

Brez dvoma je Zvezna gimnazija in Zvezna realna gimnazija za Slovence v Celovcu do dobrega spremenila socialno strukturo koroških Slovencev. Ob veliki zavzetosti staršev za izobraževanje svojih otrok pa je k temu svoje pripomogel tudi avstrijski zvezni zakon o domskih podporah in štipendijah, ki sta v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja še posebej v posebni meri koristila socialno podrejenim koroškim Slovencem.

Na področju vzgoje in izobraževanja so številni dejavniki povečali zanimanje za slovenščino, ki je naposled postala tudi eden izmed uradnih jezikov Evropske unije. Kljub temu bi morali prav temu področju posvetiti večjo pozornost in vzpodbuditi institucionalno sodelovanje med slovenskimi in avstrijskimi šolami in visokošolskimi ustanovami. Brez pretiravanja lahko povemo, da so dvojezični učitelji zavzeti za dober pouk, vprašanje pa je ali so strokovno in jezikovno primerno usposobljeni, vsekakor jih je pa premalo. Manjšina kot celota ni vključena v šolske reformne procese, kar na primer še posebej velja za reforme na področju izobraževanja in dodatnega permanentnega kvalificiranja učiteljev in na področju tako imenovane nove srednje šole.

Pogled v osemdeseta leta 20. stoletja naj bi bil napačen, manjšina in zanjo soodgovorna večina še zdaj nista realizirala predlogov poročila delovne skupnosti avstrijske rektorske konference. Pobude na področju univerzitetne izobrazbe so deloma popadle.

Na področju medijev je razvoj le navidezno pozitiven, Avstrija bi morala v veliko večji meri podpirati različnost ponudbe zlasti na področju tiskanih medijev. To zadevni avstrijski zakon za tiskane medije manjšine spravlja v neenak položaj in ga polomira v nedogled. Veliko več bi morali razmišljati tudi o odsotnosti slovenskih tiskanih medijev na koroškem trgu.

V zadnjih tednih smo bili ob pogovorih o dvojezičnih krajevnih napisih soočeni z besediščem, uporabljali so ga sogovorniki, občasno tudi slovenski in poročevalci, s katerim se ni mogoče strinjati. Ugotovimo lahko samo zelo skeptično, da niso ti sogovorniki segli niti po eni razpravi avstrijskih sociolingvistov, ki so uporabo takšnega besedišča ponovno ostro zavrnili. Prvotni pogovorni protokol je dobil kar naglo bolje zveneč naslov memorandum.

Z vzpostavitvijo dodatnih krajevnih napisov manjšinsko vprašanje ni rešeno, 7. člen avstrijske državne pogodbe ni izpolnjen. Obveznosti Avstrije do njenih slovenskih državljanov so trajni in jih bo potrebno udejanjati vedno znova in v soglasju z vsako generacijo koroških Slovencev. Manjšina je pač živ organizem in ne nekaj statičnega.

(iz magnetograma Državnega zbora)

Dr. Avguštin Malle je razmišljanje predstavila na 11. vseslovenskem srečanju v Državnem zboru 30. junija 2011. To srečanje je imelo naslov: Dvajset let samostojne Slovenije in Slovenci zunaj njenih meja: pogled nazaj in pogled v prihodnost.