Gimnazija Želimlje bo sklenila praznovanje 20. obletnice

Cerkev na Slovenskem | 31.01.2012, 08:56 Petra Stopar

V času industrializacije, ko je bilo veliko mladih pahnjenih na ceste, se je Janez Bosko odločil, da jih pripelje na pot izobrazbe in duhovne rasti, zato jim je v svojih ustanovah nudil drugi dom. Da bi se njegovo delo za mlade nadaljevalo, je ustanovil redovno družbo – salezijance, ki delujejo tudi v Sloveniji. Ti so v času slovenske pomladi zagrabili priložnost in ustanovili Gimnazijo Želimlje. O šoli, ki prekipeva od znanja, veselja in domačnosti na obronku Ljubljanskega barja, smo se pogovarjali z zdajšnjim ravnateljem Petrom Polcem.

Začnimo s preprostim dejstvom - če ne bi bilo sv. Janeza Boska, ne bi bilo Gimnazije Želimlje. Kako sta ti besedni zvezi povezani med seboj?

Sv. Janez Bosko (1815-1888) je živel v času, ki je bil močno zaznamovan z industrializacijo in rastjo prebivalstva. To je bil čas, ko so bili mnogi mladi pahnjeni na ceste, kjer so se morali tako ali drugače znajti, da bi lahko preživeli. Tako so zabredli tudi na stranpoti in pristali celo v zaporih. Sv. Janez Bosko je v tem težkem času mladim ponudil pomoč. Z delodajalci je sklepal pogodbe, ki so mladim zagotavljale vsaj osnovne pravice, kar je bilo v tistem času redkost. Zavedal se je pomena izobrazbe, zato je odpiral šole. Ker je v svoje ustanove sprejemal mnoge mlade, ki so bili brez strehe nad glavo, jim je v teh ustanovah ponudil nekakšen drugi dom. Ker pa vsak človek potrebuje tudi sprostitev, je poskrbel tudi za zabavo, oddih. Seveda je skrbel tudi za duhovno rast svojih varovancev. Število mladih, za katere je skrbel, je bilo vedno večje in ker je vedel, da ne bo večno živel, je razmišljal, kaj naj stori, da se bo njegovo delo za mlade nadaljevalo. Ustanovil je redovno družbo - salezijance, ki njegovo delo nadaljujemo po vsem svetu. Delamo v mladinskih centrih, imamo šole in dijaške domove, vodimo oratorije ... S slovensko pomladjo se je odprla možnost, da odpremo šolo s pravico javnosti. To je povezava med sv. Janezom Boskom in Gimnazijo Želimlje.

Gimnazija letos obeležuje 20. leto delovanja, stara je toliko kot država Slovenija. Toda njeni začetki segajo še v šestdeseta leta, ko je bila to najprej Srednja verska šola. Čas za spremembo je prišel po osamosvojitvi. Kako se je rodila ideja o današnji gimnaziji?

Konec 80. let je število duhovniških kandidatov, ki so obiskovali želimeljsko Srednjo versko šolo (to je bila gimnazija, ki so jo v času socializma smeli obiskovati le duhovniški kandidati), postajalo vse manjše. Hkrati pa je bilo že čutiti, da prihaja čas političnih sprememb. V tem je takratno vodstvo ustanove prepoznalo "božji prst", ki je kazal pot v prihodnost. Podobno so čutili tudi na "bratski" Srednji verski šoli v Vipavi in oba ravnatelja sta se podala v boj z birokratskimi mlini. Kakor na političnem so se po njuni zaslugi tudi na področju zasebnega šolstva stvari zelo hitro odvijale in že v aprilu 1991 smo salezijanci lahko v Želimljem ustanovili zasebno šolo. V Vipavi so akt o ustanovitvi spisali v mesecu maju 1991.

Kako si je Gimnazija Želimlje kot prva zasebna gimnazija v RS našla svoj prostor v srednješolskem prostoru? S kakšnim predmetnikom je nastopila?

Ob ustanovitvi smo seveda razmišljali kakšno šolo bi odprli. Zaradi potreb po novih gimnazijah v slovenskem prostoru, številnosti gimnazijske populacije in velikih stroškov, ki so povezani z opremo marsikatere strokovne šole, smo se odločili za splošno gimnazijo. Predmetnik smo nekoliko spremenili, dodali religijo, pedagogiko in latinščino. A še vedno je bil to predmetnik, ki je po vsebini primerljiv s splošno gimnazijo. Nenazadnje se tudi izobraževanje na Gimnaziji Želimlje končuje s splošno maturo. Poleg tega smo hoteli biti drugačni tudi tako, da smo v oddelke vpisali le po 24 učencev. Zaradi velikega zanimanja za vpis in tudi iz finančnih razlogov se je to kasneje spremenilo. Ker je bila gimnazija ustanovljena šele v mesecu aprilu, ko je bil postopek vpisa na druge srednje šole že v polnem teku, je bilo kandidate za prvo generacijo želimeljskih dijakov kar težko najti. To je bilo tudi edino leto, ko šola ni imela omejenega vpisa.

Na kakšnih vrednotah je gimnazija zgradila svoj vzgojno-izobraževalni program? Kaj je bilo v teh dvajsetih letih temeljno vodilo pri delu profesorjev in drugih sodelavcev?

Življenje v ustanovi je postavljeno na krščanske temelje. Kljub povečanju števila dijakov v oddelkih je šola še danes sorazmerno majhna. To nam omogoča, da tako v šoli kakor v dijaškem domu stvari naredimo malo bolj "domače". Dijaški dom, ki je – v nasprotju s trendi v drugih dijaških domovih po Sloveniji in svetu – vedno bolj poln, igra pri tem zelo pomembno vlogo. Gimnazija in dom tako kot neka neločljiva skupnost tvorita nekakšno veliko želimeljsko družino. V trenutkih preizkušenj stojimo drug drugemu ob strani in skupaj iščemo prave poti v prihodnost. Kot vzgojno-izobraževalna ustanova skrbimo tudi za dobro izobrazbo in veseli smo, da nas naši maturanti vsako leto razveselijo z odličnimi maturitetnimi rezultati, ki jim odpirajo vrata na najrazličnejše fakultete.

Ali se spominjate kakšnih dogodkov, ki so bili v teh dvajsetih letih za Želimlje prelomni?

Delovanje zasebnih šol je zakonodajno urejeno tako, da menjavanje politične oblasti na nas nima kakšnega večjega vpliva. Zato lahko rečem, da so bili največji mejniki povezani s širjenjem naše ustanove. To so pravzaprav "sladke" skrbi, saj kažejo na to, da je šola dobra in da je zanimanje zanjo veliko. Leta 1994 smo stavbe prenovili, jih leta 1997 še nekaj prizidali, tudi leta 2004 smo pridobili še nekaj dodatnih prostorov.

GŽ je v zadnjih 20 letih obiskovalo mnogo generacij. Kakšen je bil in je danes odnos dijakov do pridobivanja znanja in učenja tam?

Že na informativnih dneh jasno povemo, da je za razliko od osnovnih šol na gimnazijah treba precej bolj trdo delati. V zadnjih 20 letih opažamo, da dijaki v srednjo šolo prinašajo vedno manj znanja. Vsi se zavedajo, da je znanje pomembno, da je to njihova vstopnica na univerzo, a v razburkanih letih odraščanja včasih težko povežejo "teorijo s prakso". Po drugi strani pa tudi ugotavljamo, da je v ustanovi vedno manj disciplinskih problemov. K temu verjetno pripomore dejstvo, da se na šolo vpisuje veliko sorodnikov in znancev sedanjih in bivših dijakov, ki kandidatom življenje na šoli dobro predstavijo in ti vedo, kam se vpisujejo.

GŽ je katoliška izobraževalna ustanova za mlade. Skupaj z dijaškim domom Janeza Boska ima tudi močno vzgojno komponento. Kako mlade pripravi na življenje po opravljeni maturi?

Tako v šoli kakor v dijaškem domu skušamo dijakom marsikaj postaviti pod vprašaj. Pri tem mislim na osnovna bivanjska vprašanja in na vprašanja, povezana z vero. Otroško gledanje na svet, smisel, vero ... mora dijak prerasti in dozoreti. Potrebno pa je dobiti tudi kritično distanco do vseh, ki nas hočejo na ta ali oni način vsak dan prepričati v to ali ono. Če našim dijakom pomagamo, da bodo v življenje stopili z malo trdnejšimi koraki, smo že veliko naredili. V veliko pomoč na poti skozi življenjske preizkušnje pa so našim dijakom njihovi prijatelji iz srednješolskih klopi. Je že tako, da je skozi življenje laže hoditi, če nisi sam.

Ste tretji ravnatelj od začetka delovanja gimnazije. Kaj štejete za največje uspehe vaše ustanove?

Najbolj sem vesel nekdanjih dijakov, ki se po končani srednji šoli z veseljem vračajo v želimeljsko dolino.

Po čem se gimnazija, poleg tega da je katoliška, še razlikuje od drugih srednjih šol in gimnazij v Sloveniji?

Vsaka šola je v čem posebna. To, kar nas najbolj loči od drugih šol (tudi katoliških), je naša majhnost in domačnost.

Ob praznovanju 20. obletnice vas je nedavno obiskal tudi vrhovni predstojnik salezijancev Pascual Chavez. Kako ste profesorji, vzgojitelji in vi doživeli njegov obisk in nagovor?

To, da nas je ob dvajsetletnici obiskal don Pascual Chavez je za ustanovo posebna čast. Njegovi poudarki so bili povezani s tem, za kar si v ustanovi že prizadevamo. To velja tako za vzgojo mladih v zrele osebnosti kakor tudi bogatenje njihovega znanja in prevzemanje družbene odgovornosti. Zavedamo se, da je z mladimi potrebno sanjati sanje prihodnosti, ki ne bodo le neke "sanjarije". Delamo za to, da bo jutri boljši dan.

Kakšni so načrti in želje za naprej?

Še naprej si bomo prizadevali, da bo na tem obronku Ljubljanskega barja dom, kjer se bomo dobro počutili, šola, ki bo dajala dobro znanje, "dvorišče", na katerem se bodo mladi lahko sprostili, in prostor, kjer lahko poglobiš svojo vero.