Papež o godovnjaku sv. Ambrožu
Papež in Sveti sedež Petra Stopar
Obhajamo god svetega Ambroža, škofa in cerkvenega učitelja. Nanj se je med današnjim nagovorom romarjem na trgu sv. Petra v Vatikanu spomnil papež Benedikt XVI. O sv. Ambrožu je dejal, da je znal Sveto pismo prebirati z molitveno držo na način, da je Božjo besedo resnično sprejel v svoje srce.
Ambrož se je rodil okoli leta 340 v Trierju v krščanski družini. Po očetovi smrti ga je mama pripeljala v Rim, da bi mu zagotovila solidno intelektualno in pravno izobrazbo. Kasneje so ga poslali za upravitelja province v Milano, kjer je takrat ravno plamtel boj med pravovernimi in arijanci. Ambrož je želel strani pomiriti in nastopil tako, da ga je ljudstvo, čeprav je bil preprost katehumen, izvolilo za milanskega škofa.
Do tistega trenutka je bil cesarski uradnik in čeprav je bilo njegovo kulturno obzorje široko, je bil kot škof povsem nevešč Svetega pisma. Zato je začel le-tega preučevati, se ga naučil brati in razlagati iz del Origena. Na ta način je Ambrož v latinsko okolje prenesel prakso lectio divina, način molitvenega branja Svetega pisma. Ta metoda je sčasoma povsem obvladala njegovo pridiganje in pisanje.
Po besedah svetega očeta je „učinkovitost oznanila odvisna od osebnega pričevanje pridigarja in ravni zglednosti krščanske skupnosti“. Glede tega je pomenljiv odlomek iz dela Izpovedi sv. Avguština, ki je v Milano prišel kot skeptik, ne kot kristjan: „Iskal je, ni pa bil še sposoben resnično najti krščanske resnice.“ Avguštinovega srca k dokončnemu spreobrnjenju niso prignale le lepe Ambroževe pridige, čeprav jih je zelo cenil. Pomembnejši je bil „zgled škofa in njegove milanske Cerkve, ki je molila in pela, povezana kot eno samo telo“, je dejal Benedikt XVI.
V prvih krščanskih stoletjih so branje Svetega pisma strogo povezovali z namenom oznanjevanja. Glasno branje pa naj bi pripomoglo tudi k lažjemu razumevanju. Ambroževo branje, ko je stran samo preletel z očmi, pa je pomenilo, da je „zelo domač s Svetim pismom“, je ugotovil sveti oče.
