Bonitetne agencije in njihove ocene
Evropska Unija Petra Stopar
Od izbruha svetovne finančne krize so postale zelo aktualne bonitetne agencije. Te natančno spremljajo in ocenjujejo kreditne sposobnosti bank ter stanja javnih financ posameznih držav. Na njihove ocene se zanašajo predvsem vlagatelji, ko se odločajo, v katere obveznice in druge finančne produkte vložiti svoj denar, posledično pa to vpliva na krepitev gospodarstva v državah.
Ker pri podeljevanju ocen lahko pride do zlorab, kršitev ali malomarnosti, kot se je nedavno zgodilo pri napačnem znižanju ocene Francije, je Evropska komisija ta teden predlagala strožja pravila za delovanje teh hiš. Predlogi so sicer že tarča kritik, da niso dovolj ambiciozni. V nadaljevanju objavljamo nekaj dejstev in značilnosti treh vodilnih bonitetnih agencij na svetu, vse pa imajo sedež v ZDA.
Standard & Poor's je bonitetno oceno med drugim odškrtnila tudi Sloveniji. Njeno delovanje sega še v konec 19. stoletja, po svetu ima razpršene urade v 23 državah, njen sedež pa je v finančnem okrožju Manhattna v New Yorku. Obravnava in spremlja skoraj tri četrtine kapitalskega trga na svetu.
Lahko bi rekli, da je le za vogalom že naslednja bonitetna hiša – Fitch. Sedež ima tudi v Londonu, posvetu pa ima razpršenih 51 uradov. Firmo, ki danes zaposluje večkot 2000 ljudi, je leta 1913 ustanovil Američan John Knowles Fitch, ki je kmalu uvedel zdaj že vsem podjetnikom znano bonitetno lestvico od najboljše ocene trojni veliki A („AAA“) do najslabše "D".
Bonitetno hišo Moody's, katere glavni prostori se prav tako nahajajo blizu nekdanjega Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku, je leta 1909 ustanovil Američan John Moody. Podjetje spremlja 40 odstotkov svetovnega finančnega trga, korporacija pa zaposluje približno 4700 ljudi v 27 državah po svetu. Moody's je bil prvi, ki je Sloveniji znižal oceno.
Poslanstvo omenjenih korporacij je, da podajajo neodvisno mnenje o kreditni sposobnosti različnih izdajateljev vrednostnih papirjev in posojilojemalcev, to mnenje pa je pomemben vir informacij vlagateljem, ki se odločajo, kam, v katero državo, na kateri trg in v kakšne industrije se jim izplača vložiti denar. Višja, kot je ocena, bolj varna je naložba. Če pa je ocena nizka, pomeni, da so naložbe tvegane in tako predvidevajo višje obresti.
V letih pred izbruhom svetovne finančne krize so imele bonitetne agencije veliko dela, saj so morale oceniti kakovost vrste novih finančnih produktov, katerim so kljub njihovi zapletenosti dale najvišje ocene. Kasneje se je izkazalo, da so bili prav ti produkti razlog za velikanske izgube, ki so zamajale finančne sisteme po svetu. Kako je sploh prišlo do tega? Izdajatelj, npr. banka, je želela za svoj finančni produkt dobiti čim višjo oceno, saj je tako z njim zaslužila več, in če je bila z oceno agencije zadovoljna, ji je te storitve dobro plačala. Bonitetna hiša je na ta račun dobro zaslužila. Zdaj morajo velike izgube, ki so med drugim posledica slabo ocenjenih naložb, reševati davkoplačevalci, pojasnjujejo na spletnih straneh Evropskega parlamenta.
