Vinograd in nebeško kraljestvo

Slovenija | 02.10.2011, 05:37 Blaž Lesnik

Prilika, ki smo jo danes slišali v evangeliju ponovno govori o nebeškem kraljestvu, a tokrat nekoliko drugače. Ne opisuje namreč, kako vstopiti v nebeško kraljestvo, temveč kako navadno izstopimo iz nebeškega kraljestva s tem, da si ga želimo polastiti. Lastnik vinograda, se pravi lastnik zemlje in veh dobrin na njej je Bog. Najemniki, ki delajo v vinogradu so ljudje, ki lahko od božje lastnine živijo. Toda zgodilo se je tako v Izraelu kot povsod drugod, da so si ljudje božjo lastnino hoteli prilastiti.

Za to so uporabili vsa sredstva. Kljub temu gospodar pokaže nekaj razumevanja in jim po svojih poslancih pošilja opozorila. Namesto da bi jih poslušali, so gospodarjeve poslance ubili. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi v Jezusovem času, ko je Janez Krstnik zaradi opozarjanja na samovoljnost ljudstva in četrtnega oblastnika Heroda izgubil glavo. Nazadnje gospodar pošlje svojega sina, se pravi dediča njegove posesti in tudi njega ubijejo. Ker gospodar nima več dedičev, najemniki mislijo, da si lahko s silo vzamejo to, kar ni njihovo. Namesto da bi bil gospodar vinograda še vedno Bog, ki ravna pravično in velikodušno, so lastniki postali požrešni in brezobzirni najemniki, ki jim je pohlep zatemnil oči. Tedaj je prišel sam gospodar vinograda in naredil z njimi obračun, ki se je končal s pokončanjem zlobnih najemnikov. Končal se je s koncem vseh tistih verskih in političnih voditeljev, ki so si s silo prilastili zemljo in njene sadove. Vinograd, se pravi, nebeško kraljestvo, se bo dal novim najemnikom, tistim, ki se zavedajo, da si ne morejo lastiti ničesar, kar ni njihovo. Ko se bodo tega zavedli in načeli tako delati, jih bo Bog naredil za svoje dediče.

Jezus javno kritizira izkoriščevalski odnos do stvarstva in do ljudi, v katerega smo (vsak po svoji meri) vključeni prav vsi. Nekateri bolj pasivno, drugi pa zelo aktivno. Prisvajanje stvarstva je proces, ki zanika stvarnika in ne spoštuje dolžnosti in pravičnosti, ki ju predstavlja nebeško kraljestvo. Da bi to razumeli, je dovolj, če pogledamo, kaj vse danes ljudje delamo zemlji in kako brezobzirno deluje dejstvo pohlepa na svetovno in lokalno ekonomijo. Da pa ne bi stvari gledali samo od daleč in od zunaj, je prilika naslovljena na konkretne osebe: na vse, ki smo jo poslušali / brali. Ali se zavedamo svojega odnosa do stvarstva in Stvarnika? Ali mislimo, da so stvari, ki jih posedujemo, ali ljudje, s katerimi živimo in delamo moja lastnina? Ali mislimo samo nase in na bližnje ali nam je mar, kaj se bo zgodilo s prihodnjimi generacijami, ki prihajajo za nami?

RAZMISLI

Vprašaj se, komu pripada zemlja in njene dobrine? Kaj misliš, da znotraj tega pripada tebi?

Predstavljaj si, da vse skupaj ni samo lastnina sedaj živečih, temveč tudi dedičev?

Kakšno dediščino jim zapuščamo? Kako bi se počutil, če bi nekdo s tvojimi sredstvi začel ravnati po svoje, ali bi si jih celo začel lastiti?

Kakšen je drugačen način bivanja s sredstvi, prost pohlepa in nasilja? Si znaš to predstavljati?

K čemu te po tej priliki kliče Jezus, kaj je njegova zelja zate?

 

MOLITEV

Jezus, učiš nas, da v nebeško kraljestvo, ta spremenjeni način bivanja vstopajo tisti, ki delajo za pravičnost in mir ter so se pripravljeni odpovedati pohlepu in nasilju. Čeprav so v očeh mogočnežev taki ljudje sanjači in bedaki, vendarle posedujejo kraljestvo miru in hvaležnosti, ki ga prinaša nenavezanost na dobrine. Jezus, pokaži mi, kako je hvaležnost (evharistija) popolnejši način bivanja kot pohlep.