Duhovnik v 21. stoletju: Biti v svetu, a ne biti od sveta
Cerkev po svetu | 06.10.2011, 09:13 Andrej Šinko
Ameriška pisateljica Dorothy Thompson je objavila članek z rezultati neke raziskave o koncentracijskem taborišču Dachau. Eno od vprašanj preživelim zapornikom se je glasilo: Kdo je sredi tistega pekla ostal najdlje v stanju uravnovešenosti, kdo je najdlje ohranil občutek lastne identitete? Odgovor je bil enoglasen in vedno enak: Katoliški duhovniki.
Katoliški duhovniki so uspeli ohraniti lastno uravnovešenost, ker so se zavedali svoje poklicanosti. Imeli so svojo vrednostno lestvico. Popolnoma so bili predani svojemu idealu. Zavedali so se svojega posebnega poslanstva. Sredi zemeljskega pekla so prinašali svoje pričevanje o Jezusu Kristusu. Tako je prefekt Kongregacije za kler, kardinal Mauro Piacenza, začel svoje predavanje z naslovom Duhovnik v 21. stoletju, ki ga je imel v Los Angeleus v začetku oktobra na srečanju tamkajšnjih duhovnikov. Po kardinalovem predavanju povzemamo tudi pričujoči prispevek.
Živimo v nestalnem svetu. Spremenljivost obstaja v družini, službi, šolah in drugih ustanovah. A duhovnik mora vedno biti vzor stabilnosti in zrelosti, vzor popolne privrženosti svojemu apostolatu. Sekularizacija, gnosticizem in ateizem vedno bolj manjšajo prostor svetega. Ljudje tehnologije in blagostanja, zaznamovani s potrebo po nenehnem pojavljanju, so zaznamovani tudi z veliko duhovno revščino. So žrtve velike življenjske tesnobe ter niso zmožni rešiti temeljnih problemov duhovnega, družinskega in družbenega življenja. Splošno razširjena kultura je prežeta s sistematičnim dvomom in sumničavostjo do vsega, kar je povezano z vero, razumom, religijo, naravnim pravom. Na Boga se spušča težka tišina in pogosto prihaja do konflikta med Bogom in človekom. Človek postaja stvarnik dobrega in zla ter egoistično usmerja pozornost na samega sebe. In če nato pogledamo področje moralnega vedenja, ne moremo spregledati zmešnjave, nereda, anarahije, ki vlada.
V takšnih razmerah postaneta življenje in poslanstvo duhovnika odločilnega pomena in nujno potrebna. Bolj je odrinjen na rob, bolj je pomemben; bolj se ga obravnava kot nekaj zastarelega, bolj je aktualen. Duhovnik mora svetu oznanjati večno Kristusovo sporočilo, v vsej čistosti in radikalnosti. Ne nižati sporočila na raven ljudi, ampak ljudi dvigniti k sporočilu. Potreba po nujnih spremembah na družbenem, gospodarskem in političnem področju, ki jo vsi čutijo in želijo, bo ostala le želja, če se ne bo spremenilo srce človeka, srce mnogih ljudi, ki bodo potem lahko spremenili družbeno strukturo.
Resnično bojno polje Cerkve je skrivna pokrajina človekovega duha, kamor se vstopa z mnogo uvidevnosti in skesanosti ter z milostjo, ki jo obljublja zakrament svetega reda. Res je, da se duhovnik mora vključiti v obče življenje ljudi, vendar pa ne sme pristati na popuščanja in prilagajanja svetu. Cerkev se je zmožna zoperstaviti vsem nevarnostim in napadom, ki jih proti njej lahko usmerjajo politične, gospodarske in kulturne avtoritete. Ne pozablja namreč Jezusovih besed: Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta. In če se sol pokvari, kako se bo svet obvarovalo pred propadom? Čemu namreč služi duhovnik, ki se je prilagodil temu svetu ter postal mimik in ne kvas, ki spreminja? Pred svetom, ki mu primanjkuje molitve in čaščenja, je duhovnik najprej človek molitve, čaščenja, bogoslužja, obhajanja svetih skrivnosti. Pred svetom, potopljenim v potrošništvo in panseksualizem, mora duhovnik biti strasten vernik ter živeti čistost. Duhovnik mora biti med ljudmi, a hkrati mora govoriti jezik, drugačen od drugih: Nikar se ne prilagajajte temu svetu, pravi apostol Pavel. Duhovnik namreč ni ''kot drugi''. Kar ljudje od njega pričakujejo, je ravno to, da ni ''kot vsi drugi''. Pred nasiljem in egoizmom je človek dejavne ljubezni. Podaja se na kraje, kjer mnogi živijo v osamljenosti in izločenosti, da bi jim oznanil usmiljenje, spravo in upanje. Postane glas tistih, ki nimajo glasu: majhni, ubogi, ostareli, zatirani, odrinjeni. Ne pripada sebi, ampak drugim. Ne išče sebe in svojega, ampak išče to, kar je Kristusovo, kar je njegovih bratov in sester. Z vsemi deli veselje in žalost. Je voditelj ljudstva, ki mu je zaupano in kjer ima vsaka oseba svoje ime, svojo zgodbo, svojo usodo, svojo skrivnost. Duhovnik mora biti obenem majhen in velik, plemenit v duhu kot kralj, preprost in spontan kot kmet. Junak v premagovanju samega sebe in vladar svojih želja; služabnik majhnim in šibkih, ki se ne ponižuje pred mogočnimi, ampak se prikloni pred ubogimi in majhnimi. Upanje sveta je v tem, da lahko računa na ljubezen duhovnikovega srca, ki je pristno, močno in usmiljeno, svobodno in krotko, širokosrčno in zvesto.
