Apostolski nuncij v Nemčiji o papeževem obisku
Papež in Sveti sedež | 22.09.2011, 11:18 Marta Jerebič
Med prvimi ljudmi, ki so papeža pozdravili v domovini, je bil njegov njegov namestnik, apostolski nuncij. Novinarka nemškega programa Radia Vatikan Gudrun Sailer se je pogovarjala z nadškofom švicarskega rodu Jean-Claudom Périssetom. Spregovoril je o bojkotu poslancev in napovedanih demonstracijah.
Gospod nadškof, ena vaših glavnih nalog kot nuncija je to, da obveščate Rim o političnih in cerkvenih temah v Nemčiji. Denimo, da bi brali le vaša poročila nuncija in nobenih drugih virov: kakšno podobo Cerkve v Nemčiji bi videli?
Kolikor časa sem v Nemčiji, štiri leta, je Cerkev v tej deželi živa, čeprav nazaduje število pripadnikov katoliške Cerkve, zlasti v zadnjem letu, ko se je razvedelo o primerih zlorabe. Vendar pa je povsod videti, koliko ljudi je zavzetih po župnijah, socialnih ustanovah, in koliko se jih med duhovniki in redovniki zavzema za bližnjega. Tako je na primer v Berlinu v bližini nunciature klinika svetega Jožefa, ki je na četrtem mestu po številu rojstev v Nemčiji, več kot 3000 na leto. To kaže, kako se te redovnice zavzemajo za družbo. Zato se ne bojim za prihodnost Cerkve v Nemčiji. Seveda so težave. Potrebno je le poznati zgodovino, toda Cerkev je nekaj živega.
V pripravljalnih sporočilih je govor v glavnem o bojkotu govora v Bundestagu, demonstracijah in stroških, kakor pogosto pred papeževimi obiski. Govor v Bundestagu je politični vrh potovanja. Kako kot diplomat Svetega sedeža gledate na dejstvo, da bo več ducatov poslancev bojkotiralo papežev govor pred Bundestagom?
To je njihova odgovornost. Vsak je svoboden, da gostu prisluhe ali pa ne. Bundestag kot tak je papeža povabil. Vsi so soglašali, vsak poslanec pa zdaj sam nosi odgovornost. Me pa ne preseneča. S kritiko je namreč vedno tako kot z madežem na prtu: vidimo samo madež, ne pa lepote prta. Časniki odmerjajo tem obrobnim rečem, tem madežem, več prostora. In potem bomo, upamo, morda rekli drugače kot doslej, kot se je dogajalo že tudi drugod. Zato za papežev obisk upam, da bo pozitivno nad negativnim, lahko rečem, da sem odgovoren za to jaz, ne pa papež, ne Cerkev.
Če se glede tega bojkota pozanimamo po različnih diplomatskih krogih, slišimo na uho, da je bojkot papeževega obiska nezaslišano nevljudna gesta. Ali kot diplomat s tem soglašate?
Ne bi rekel nevljudna. Je kakor v družini, ko povabijo sorodnika, ki je imel s sinom v tej družini težave, in sina morda na ta dan ne bo zraven, da ne bi videl tega sorodnika. Tega ne bi premočno poudarjal. Reči moram, da ljudje s to držo škodujejo sami sebi. To je njihova pravica. Imajo svojo odgovornost. Ne da nam je vseeno, veliko ljubše bi nam bilo, da bi prišli vsi. Zakaj? Ker je na pročelju Bundestaga piše: Nemškemu ljudstvu. Poslanci niso v Bundestagu sami zase, ampak za prebivalstvo. In rad bi vprašal volivce tega kroga: Ali ste zadovoljni s tem, da je bil vaš poslanec odsoten pri papeževem obisku? Sem skoraj prepričan, da bi večina s tem sploh ne bila zadovoljna; 'raje bi, da bi poslušali papeža' … Zame obstaja neka skladnost med dejstvi in držami. Eni se hočejo oddvojiti, in ti so poraženci.
Pred papeževim obiskom tudi veliko poročajo o načrtovanih demonstracijah. K temu vabijo pobude homoseksualcev. Zdaj pa se v zadnjem tednu berlinski nadškof Rainer Maria Woelki pogovarjal s predstavniki takšnih homoseksualnih skupin. Obe strani sta se potem pohvalili z dobrim ozračjem pri pogovoru. Ali je to prelomnica med Cerkvijo in homoseksualci?
Tudi kot nunciatura imamo stike s predstavniki homoseksualcev. In po vseh nemških škofijah so duhovniki s posebno nalogo, da imajo stike s predstavniki homoseksualcev. Torej ne moremo reči, da je to nekaj čisto novega. Nov pa je zlasti način, tudi pred papeževim obiskom. Posebej sem vesel, da je imel nadškof moč in upanje, da se je srečal. Zanesljivo se bo nadaljevalo z boljšimi posledicami. Za nas je bilo zelo pomembno, da se ti demonstranti čutijo sprejete in priznane, ne pa zavržene.
Zato je to srečanje zelo pomembno v zvezi s papeževim obiskom.
