Jaklič: Primer zoper Janšo v primeru Patria nikoli ni obstajal

| 24.09.2011, 13:23

Sodni proces v aferi Patria je nesmiseln, meni pravni strokovnjak dr. Klemen Jaklič iz univerze Harvard v pismu, ki smo ga prejeli v uredništvo radia Ognjišče. V njem piše, da je bilo v zadnjih dneh slišati, naj komentiranje in odločitve okoli obtožnega predloga zoper Janeza Janšo prepustimo kazenskim pravnikom, češ da so le oni kompetentni o primeru. Jaklič meni, da kdor trdi kaj takega in je pravnik, bodisi iz političnih vzgibov namerno zavaja slovensko javnost, bodisi preprosto ne ve kaj govori.

Jaklič je prepričan, da primer zoper Janeza Janšo na podlagi javnosti znanega obtožnega predloga pravno ni nikoli obstajal. Po njegovem je primer padel že zaradi ravnanj, ki so v izrecnem nasprotju z zahtevami ustave. In katera so ta ravnanja? Jaklič piše: „Prvič, obtožni predlog je sestavila in v proceduro vožila tožilka, ki je bila v ustavno nedopustnem konfliktu interesov. Drugič, tožilka je vložila obtožni predlog in ne obtožnice. V primeru obtožnega predloga sodnik obtožb sploh ne preverja in proces avtomatično steče, ne glede na samo utemeljenost ali neutemeljenost predloga. Na ta način se omogoči, da se brez kakršnegakoli dokaza vsaj začasno izvede politični linč neke politične osebnosti, s tem pa izkrivlja demokratični proces, tako da se v praksi grobo izigra volilno telo. Laično to pomeni, da je zakon v delu, ki zoper javno izpostavljene politične vodje dovoljuje preganjanje brez dokazov, neustaven. Tretjič, morebitni »dokazi« so bili pridobljeni na Finskem in na način, ki je v nasprotju z našo ustavo. Naša ustava zahteva višje standarde za pridobivanje dokazov, zato ni mogoče dovoliti prevlade evropskega prava na način, ki bi prezrl izrecno določbo slovenske ustave.“ Zato je primer zoper Janšo v pravnem smislu pravna zgodovina, še pojasnjuje Jaklič.

Prejeto pismo dr. Jakliča objavljamo v celoti:

Nesmiselnost obtožnega predloga zoper Janšo z ustavnega vidika

V zadnjih dneh je bilo slišati, da naj komentiranje in odločitve okoli obtožnega predloga zoper Janeza Janšo prepustimo kazenskim pravnikom, češ da lahko le oni kompetentno o primeru. Kdor trdi kaj takega in je pravnik ima le dve možnosti. Bodisi iz političnih vzgibov namerno zavaja slovensko javnost, da bi jo držal v negotovosti, češ morda pa pri obtožnem predlogu zoper Janšo le je kaj teže, bodisi preprosto ne ve kaj govori. Ne bi se oglasil, če bi takšne neumnosti prišle iz ust nestrokovnjakov ali pa tistih, ki jim ni mar za pravno stroko in pravno državo, ko pa pridejo iz ust pravnikov, se čutim dolžnega reagirati. Primer zoper Janeza Janšo na podlagi javnosti znanega obtožnega predloga pravno nikoli ni obstajal. Kdor razlaga drugače bodisi manipulira bodisi je zanič pravnik. Če pa želite, da razmišljamo pod namišljeno predpostavko, da je obstajal, je pravno že davno padel. Tako ni le zaradi popolnega neujemanja neugotovljenega dejanskega stanja s povsem drugačnimi elementi dejanskega stanja kot je opredeljeno v očitanemu kaznivem dejanju iz 269. člena Kazenskega zakonika, kar je javnosti po šolsko jasno predstavil že Prof. dr. Šturm. Primer je padel že zaradi ravnanj, ki so v izrecnem nasprotju z zahtevami Ustave, akta ki je hierarhično seveda nad kazensko zakonodajo. Takole na pamet jih naštejem več kot je prstov na rokah, a na tem mestu le o treh o katerih ni dolgčas pisati:

Prvič, obtožni predlog je sestavila in v proceduro vožila tožilka, ki je bila v ustavno nedopustnem konfliktu interesov. Resen pravni problem je v tem, da naj bi bila tožilkin soprog in Janez Janša baje »na bojni nogi« že vse od časov, ko je prvi drugega zasliševal in aretiral pri procesu, ki je takrat končal na Roški. Kasneje naj bi prišlo do zapletov tudi pri SOVI, kjer naj bi sporog tožilke ravno v času Janševega mandata zaradi kršenja delovnih obveznosti izgubil službo. Če je vse to res bi se, kot sem enkrat že pojasnil, morala tožilka izločiti, saj je v nasprotnem primeru zadeva zoper Janšo končana. Pri Beneški komisiji, inštituciji Sveta Evrope, ki je izrecno zadolžena za definiranje skupnih evropskih minimalnih standardov na področju ustavnih pravic, smo sprejeli tudi tovrstne standarde glede izločitev tožillcev zaradi varovanja temeljnih pravic. Naš primer neposredno krši omenjene skupne minimalne standarde, s tem pa predstavlja očitno kršitev naše Ustave. Primer zoper Janšo je že davno padel, pa ne le zaradi kazenskopravnih temveč predvsem ustavnih razlogov.

Drugič, tožilka je vložila obtožni predlog in ne obtožnice. Po trenutno veljavni slovenski zakonodaji obtožnice ni mogoče vložiti ne da bi jo nato takoj preveril sodnik in jo, v kolikor se ne bi kvalificira kot obtožnica, po potrebi zavrnil že v samem začetku. V primeru obtožnega predloga pa sodnik obtožbe sploh ne preverja. Proces avtomatično steče neglede na samo (ne)utemeljenost predloga. V delu v katerem ta sedanja ureditev omogoča preganjanje političnih prvakov brez kakršnegakoli dokaza (ponavljam, obtožnega predloga po trenutno veljavni zakonodaji sodnik ne preveri) je ureditev neustavna. Omogoča namreč, da se povsem brez kakršnegakoli dokaza vsaj začasno izvede politični linč nekega političnega prvaka s tem pa izkrivlja demokratični proces tako da se v praksi grobo izigra volilno telo. Takšna trenutna ureditev je med drugim v nasportju z ustavno zajamčenim načelom enakosti volilne pravice vsakega državljana ter načelom, da je Slovenija demokratična republika. Iz ustavnopravne judikature namreč sledi, da je zakonodajalcu, v kolikor obstajajo zakonodajna sredstva, ki bi z vidika enakosti volilne pravice predstavljala milejši poseg, hkrati pa bi bila enako ali ne dosti manj učinkovita za potrebe pregona, edino ustavno dopustno predpisati tovrstna sredstva. Laično to pomeni, da je zakon v delu, ki zoper javno izpostavljene politične vodje dovoljuje preganjanje brez dokazov (prek obtožnega predloga, ki ga sodnik predhodno ne preveri) neustaven. Kakršnokoli kaznivo dejanje vodilnih politikov bi bilo hipotetično mogoče povsem učinkovito preganjati prek obtožnice, ki pa takšo predhodno sodniško preverbo zahteva! Tovrstno zakonsko sredstvo torej ob enaki učinkovitosti pregona hkrati bistveno manj ogrozi ustavno varovana načela enakosti volilne pravice in demokracije; če v roki nimate dokaza do hudega izkrivljanja demokracije ne bo prišlo saj bo sodnik pri preverbi obtožnice že v začetku lahko odločil, da se slednja ob odsotnosti dokazov seveda ne kvalificira kot obtožnica. Takšno neustavno stanje bi vsako pošteno ustavno sodišče moralo odpraviti in naložiti zakonodajalcu, da v roku določi, da je pregon vodilnih predstavnikov ljudstva mogoč le po poti obtožnice in ne obtožnega predloga. Tudi iz tega vidika je primer zoper Janšo že davno padel – ne le zaradi kršenja njegovih ustavnih pravic temveč tudi ustavnih pravic vseh nas volilcev. Znova ugotavljamo, da je tako ne le zaradi kazenskopravnih temveč predvsem ustavnopravnih razlogov.

Tretjič, zanimivo je tudi spremljati zadrego domačih pravnikov in tožilcev okoli nastalega vprašanja dopustnosti morebitnih »dokazov«, ki so bili pridobljeni na finskem in na način, ki je v nasprotju z našo Ustavo (npr. zahteva o poučenosti glede pravice do molka). Tožilsto trdi, da naj bi pravila pravnega reda Evropske Unije določala, da se tovrstne dokaze lahko uporabi in da torej ni razloga za obotavljanje. Nasprotno naša Ustava zahteva višje standarde za pridobivanje dokazov zato obramba zahteva izločitev takih gradiv. Kateri pravni red naj torej prevlada? Nacionalna ustavna sodišča po Evropi, kot tudi Evropsko sodišče, so o tem že marsikaj povedala. Še živahnejša je tu evropska ustavnopravna stroka. Sam sem na to isto temo ustreznega razmerja med obema pravnima redoma (ker sta si pravna reda v resnici prirejena tej temi v stroki pravimo »evropski ustavni pluralizem«) napisal svoj prvi in delno drugi doktorat. Lahko povem, da evropsko pravo seveda prevlada nad običajno nacionalno zakonodajo, a stvari se spremenijo, ko gre za ustavo države članice. Nobeden od meni poznanih resnih strokovnjakov in nobeno od ustavnih sodišč se do sedaj ni postavilo na stališče, da evropsko pravo prevlada tudi nad izrecno določbo ustave države članice. Rešitve se namesto tega praviloma išče v treh smereh. Prvič, ustavno sodišče nakaže preučitev možnosti ustavne spremembe, kot je to npr. bilo v primeru španske Ustave, ki v nasprotju z zahtevami evropske zakonodaje na lokalnih volitvah sprva ni dopuščala možnosti volilne pravice tujcev. V takem primeru je seveda najprej potrebno spremeniti ustavo, kar pa pomeni, da taka sprememba za postopke, ki so se začeli pred spremembo ustave (zadeva Patria) seveda ne pride v poštev. Drugič, ustavno sodišče nakaže možnost prizadevanja države, da se evropski del zakonodaje ustrezno izboljša, tako da bi tu prilagoditev obeh pravnih redov prišla s strani evropske zakonodaje. Tudi tu seveda velja, da je nacionalno ustavno sodišče, dokler do takšne uskladitve ne pride, zavezano soditi po nacionalni ustavi. Konec koncev, priseg, da bodo spoštovali ustavni red, sodniki ob svojem imenovanju v nacionalnem predstavniškem zboru ne dajejo zaradi lepšega, ali da bi krivo prisegli. Dokler velja ustava so jo dolžni bodisi spoštovati bodisi odstopiti. Tretjič, v primeru izrecnih ustavnih norm ustavna sodišča preprosto odločijo, da nad evropskim pravom prevlada nacionalna ustava in interpretacija nacionalnega ustavnega sodišča. V luči teh treh uveljavljenih možnosti bi bilo skrajo nenavadno, če bi v slovenskem primeru, ko gre za proces s političnim pridihom, sodišče izcimilo kakršnokoli drugačno in bolj nenavadno možnost, tako, ki bi bila dajala vtis, da je v nasprotju z izrecno določbo slovenske ustave. Še bolj nenavadno, celo protipravno, bi bilo, če bi okrajna sodnica, ki zdaj vodi primer, tu kar sama začela odkrivati toplo vodo. Gre namreč za zaplet, ki sproža povsem ustavnopravno vprašanje. Po naši Ustavi in zakonodaji pa redni sodniki (drugače kot npr. tu v ZDA) ne morejo razlagati Ustave temveč morajo v primerih, ko se pojavi ustavna dilema, zadevo poslati v razčiščenje Ustavnemu sodišču. Slednje pa ima nato na voljo v grobem tiste tri možnosti omenjene zgoraj. Nobena od teh pa ne dovoljuje prevlade evropskega prava na način, ki bi prezrl izrecno določbo slovenske Ustave. Zato znova, primer zoper Janšo je v pravnem smislu pravna zgodovina – tako ni le zaradi kazenskopravnih temveč predvsem tudi ustavnopravnih razlogov. Kdor jih ne vidi in pravi, naj primer komentirajo, in o njem odločijo, le kazenskopravni strokovnjaki, bodisi manipulira bodisi ne ve kaj govori.

ddr. Klemen Jaklič

Univerza Harvard, ZDA