Stališče Katoliške Cerkve do novele Zakona o verski svobodi

Cerkev na Slovenskem | 09.09.2011, 09:20 Marta Jerebič

Tiskovni predstavnik SŠK, dr. Andrej Saje je v sredo na 37. seji Parlamentarnega odbora za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje poudaril, da predlog novele zakona o verski svobodi pomeni poskus suspenza verske svobode v Republiki Sloveniji.

Zagotavljanje svobode vere in s tem polno uresničevanje pravice do verske svobode je ena od temeljnih prvin demokratične, pluralne in svobodne družbene ureditve, ki ne dovoli njene ukinitve ali omejitve. Individualno in kolektivno versko svobodo je država dolžna zaščititi in aktivno prispevati k izvrševanje te pravice.

Totalitaristični čas po drugi svetovni vojni je v Sloveniji grobo posegel na področje verske svobode: priča smo bili pobijanju duhovnikov in vernikov, zapiranju, zasliševanjem, nadzorovanju cerkvenih ustanov, zatiranju verujočih, porušenim cerkvam, plenjenju, podržavljanju, kraji in uničevanju premoženja cerkva in verskih skupnosti, zasramovanju in sistematični diskriminaciji vernih ljudi, prepovedim delovanja cerkvenih ustanov na področju šolstva, zdravstva in karitativne dejavnosti, montiranim sodnim procesom itd. Vse našteto v demokratični, pluralni, svobodni in pravno urejeni družbi ne bi smelo biti več mogoče, ker je nezdružljivo z njenim bistvom.

Ocenjujemo, da se z novelo Zakona o verski svobodi (ZVS) spet vračamo v čase represije in sistematičnega zatiranja verske svobode kot temeljne človekove pravice.

V Katoliški Cerkvi smo mnenja, da je obstoječi ZVS, ki ureja delovanje Cerkva in verskih skupnosti, ustrezen ter evropsko primerljiv, zato ni razlogov za pripravo nove zakonodaje. To je potrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, ko je 15. aprila 2010 izdalo odločbo o ustavnosti nekaterih členov tega zakona.

V navedeni odločbi Ustavno sodišče RS očitkom o neustavnosti ni ugodilo, ampak je potrdilo celotno temeljno zasnovo in temeljna načela, na katerih je zgrajen ZVS. Ustavno sodišče RS je razveljavilo samo dve določili, ki pa nista bistvenega pomena: določbo glede števila članov kakšne verske skupnosti, ki jih mora imeti, da se lahko registrira, in določbo o zaposlovanju duhovnikov v bolnišnicah in zaporih, pri čemer je treba opozoriti, da ZVS skoraj dobesedno povzema pravila o ravnanju z zaporniki, ki so jih sprejeli Združeni narodi.

Katoliška Cerkev odločbo Ustavnega sodišča RS razume kot velik korak naprej v normalizaciji in evropeizaciji odnosov med državo in verskimi skupnostmi pri nas. Ustavno sodišče RS je s to odločbo razrešilo in razčistilo številne ustavnopravne dileme, ki so vsa leta po osamosvojitvi in demokratizaciji naše države ovirale normalen razvoj odnosov med Cerkvami in verskimi skupnostmi ter državo. S tem je ustvarilo nove priložnosti in ugodne okoliščine za nadaljnji dialog in sklepanje novih sporazumov.

Ustavno sodišče RS je v celoti pritrdilo 5. členu ZVS, ki Cerkve in druge verske skupnosti opredeljuje kot splošno in družbeno koristne organizacije, kar se nam zdi ključnega pomena. Slednjo opredelitev je še podrobneje razložilo in utemeljilo.

V javnosti je bila posebej odmevna razveljavitev zakonskih določil, ki predvidevajo zaposlovanje duhovnikov v javnih bolnišnicah in zaporih. Pri tem je treba poudariti, da Ustavno sodišče RS s tem nikakor ni hotelo omejiti ali onemogočiti verske oskrbe bolnikov in zapornikov in tudi ni prepovedalo, da država duhovnikom, ki to duhovno oskrbo zagotavljajo, nameni določeno odmeno za njihovo delo. Ker trenutno ni še nobenega duhovnika, ki bi bil zaposlen kot bolnišnični ali zaporniški kaplan, ta odločitev Ustavnega sodišča RS ne vpliva na dosedanje delo duhovnikov v navedenih ustanovah, kjer je njihovo delo izjemno cenjeno, zaželeno in dobrodošlo.

Odločba Ustavnega sodišča RS ne naroča spremembe obstoječe zakonodaje ali novele zakona, temveč narekuje in odpira nadaljnji dialog in dogovor o zagotavljanju verske svobode kot temeljne človekove pravice v vseh razsežnostih.

V izjavi Sveta krščanskih Cerkva, v katerega smo povezani skupaj z Evangeličansko in Srbsko pravoslavno Cerkvijo, in Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji(1) smo 9. novembra 2010 zapisali, da izhodišča in napoved nove zakonodaje o verskih in svetovnonazorskih skupnostih razumemo zgolj kot instrumentalizacijo vere in Cerkve v politične namene, saj smo tik pred volitvami.

Pri noveli ZVS ni sporen formalni postopek sprejemanja v Državnem zboru RS, temveč dejstvo, da je nastal povsem mimo Cerkva in verskih skupnosti, o katerih novela govori. Predlagatelji se s predstavniki Cerkva in verskih skupnosti predhodno niso posvetovali in jih vprašali, kakšna so njihova stališča.

Osnutek novele ZVS temelji na Izhodiščih za pripravo zakona o verskih in svetovnonazorskih skupnostih, ki jih je pripravil Urad Vlade RS za verske skupnosti. Cerkve in verske skupnosti so omenjena Izhodišča zavrnile kot povsem neprimerne, pri čemer ima obstoječi ZVS splošen konsenz večine Cerkva in verskih skupnosti.

Nemožnost demokratičnega dogovora med Cerkvami in verskimi skupnostmi ter Vlado želi skupina poslancev »preseči« s predlogom ZVS-A, zato je potrebno opozoriti na njegovo vsebino, ki ima odpravo ugotovljenih neustavnosti nekaterih določb ZVS samo za drugoten cilj, glavni cilj pa je povsem političen.

Glavne značilnosti predloga ZVS-A skupine poslancev so naslednje:

1. Predlog ZVS-A je nomotehnična katastrofa

Že iz mnenja Zakonodajno-pravne službe je razvidna izjemno pomanjkljiva nomotehnična dodelanost in domišljenost zakona.

2. Predlog ZVS-A na področju financiranja pomeni subverzijo delovanja Cerkva in verskih skupnosti in poskus uvajanja rigidnega finančnega nadzorstva nad njihovim delovanjem

Glavna sprememba, ki jo želi vpeljati predlog ZVS-A, je v celoti spremenjena ureditev financiranja Cerkva in verskih skupnosti v RS, ki ima dva dela: na eni strani gre za izjemno obsežno omejevanje možnosti pridobivanja javnih finančnih sredstev za Cerkve in verske skupnosti, ki nima primere v evropski ureditvi, na drugi strani pa predlagatelji želijo Cerkve in verske skupnosti podvreči izjemno rigoroznemu finančnemu nadzoru (režim vodenja poslovnih knjig, poročanja ipd.), ki prav tako nima primere v Evropi.

3. Predlog ZVS-A ne le de facto, temveč de iure omalovažuje pomen Cerkva in verskih skupnosti kot splošno koristnih organizacij

Predlog ZVS-A namreč zgolj na nominalni ravni govori o Cerkvah in verskih skupnostih kot splošno koristnih organizacijah, ne omogoča pa več financiranja njihovih kulturnih, vzgojnih, izobraževalnih, solidarnostnih, karitativnih in drugih dejavnostih s področja socialne države. Iz javnih sredstev se lahko financira zgolj »verska dejavnost«, o tej svoji »avtonomni« dejavnosti pa mora Cerkev oziroma verska skupnost natančno poročati (opis izvedenih aktivnosti, navedbe verodostojnih listin ter utemeljevati porabo sredstev, jih vračati in dokazovati »pravilnost«; 13. člen predloga – 9. odstavek člena 27).

4. Predlog ZVS-A prinaša novo obdobje kazenskopravne represije nad Cerkvami in verskimi skupnostmi

Kazenske določbe (17. in 18. člen) sledijo težnji predlagateljev po izredno obsežnem, natančnem in invazivnem nadzoru finančnega poslovanja, ki je obratno sorazmeren njihovi naklonjenosti po financiranju Cerkva in verskih skupnosti. Uvajajo široko paleto prekrškov in nalagajo hude sankcije. Kot celota pomenijo povsem nesorazmerno poseganje v svobodo in avtonomijo njihovega delovanja. Že režim nadzora, ki velja za društva, je po naravi stvari in po mnenju Ustavnega sodišča RS, za Cerkve in verske skupnosti neprimeren, še posebej pa to velja, če jih primerjamo s pravno ureditvijo, ki ureja položaj gospodarskih subjektov. (prim. rešitve, povezane z delovanjem AJPES).

5. Predlog ZVS-A prinaša možnost upravnopravne represije nad Cerkvami in verskimi skupnostmi v obliki njihovega ukinjanja

Možnost pogroma zoper neko Cerkev oziroma versko skupnost omogočata zlasti določbi predlaganega 5. odstavka 20. b člena ZVS, ki daje podlago za nič manj kot prepoved delovanja celotne Cerkve ali verske skupnosti, kolikor njen sestavni del ravna v nasprotju z določbo 12. člena ZVS (le-ta ureja prepoved delovanja).

6. Predlog ZVS-A omogoča arbitrarno izrekanje izvršilne veje oblasti o delovanju Cerkva in verskih skupnosti

Določba 8. točke prvega odstavka 30. člena Vlado pooblašča, da podaja mnenje o kršitvi določb 4. in 9. člena ZVS, čeprav so za ugotavljanje o protipravnosti njihovega delovanja pristojna sodišča, pogoje za njihovo delovanje pa kot edini pristojni organ lahko določa le Državni zbor kot zakonodajalec.

7. Predlog ZVS-A ustavni položaj Cerkva in verskih skupnosti dezavuira z nejasnim enačenjem le-teh s svetovnonazorskimi skupnostmi

Predlog poskuša ustavno varovan in avtonomen položaj Cerkva in verskih skupnosti znižati na najnižji možni imenovalec, ne le številčno, temveč z njihovim vsebinskim enačenjem s svetovnonazorskimi skupnostmi.

8. Predlog ZVS-A radikalno oži pravico do verske svobode posameznika

Ukinja pravico posameznikov (verskih uslužbencev) v Cerkvah oziroma verskih skupnostih do prejemanja državnih finančnih sredstev za socialno varnost, s čimer se je že v pretekli pravni ureditvi zagotavljala njihova pravica do socialne varnosti. Dopolnitve ZVS naj bi ukinile pravico posameznika iz 27. člena ZVS. Namenska državna finančna pomoč iz državnega proračuna za pokritje prispevkov za socialno varnost duhovnikov, kot jo določa 27. člen ZVS, je pravica duhovnikov in ne Cerkva in drugih verskih skupnosti. Zakon, ki bi to pravico ukinil, bi prizadel individualne pravice in socialno varnost posameznih duhovnikov oziroma verskih uslužbencev.

9. Predlog ukinja pravico do verske duhovne oskrbe v vojski, v policiji v bolnišnicah, socialnovarstvenih ustanovah in v zaporih

To pravico ureja »enotno« in sicer tako vsebinsko pomanjkljivo, nejasno in nedoločno, da jo bo nemogoče dejansko izvajati. Ustavno sodišče RS na področju verske oskrbe v vojski in policiji ni ugotovilo nikakršne protiustavnosti.(2) Nesorazmeren poseg in neenako obravnavanje (glede na pozitivno obveznost države, ki izhaja iz njenega posega v svobodo vere) pomeni prepoved prejemanja kakršnega koli plačila za nudenje verske duhovne oskrbe, vsebinsko določitev pogojev za njihovo izvajanje. Predlog ZVS-A v nasprotju z legalitetnim načelom prepušča urejanje izvajanja duhovne oskrbe podzakonskim predpisom. Vrh vsega ne določa niti organa, ki jih je dolžan izdati, niti roka za njihovo izdajo, institucijo pa pooblašča za diskrecijsko odločanje mimo prepisov.

Katoliška Cerkev opozarja, da ne gre podcenjevati škodljivih posledic morebitnega sprejema osnutka ZVS-A. V vsebinskem smislu bi namreč pomenil radikalno zoženje prostora verske svobode. Na področju politične in duhovne kulture bi težko našli poskus bolj retrogradnega procesa v smeri totalitarnega delovanja države, poskusa discipliniranja, nadzorovanja in nepriznavanja vloge Cerkva in verskih skupnosti. Osnutek ZVS-A bi nas pahnil v celo čas pred sprejemom Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti, ki je nosilcem oblasti omogočal široko in pravno nevezano arbitrarnost na področju verske svobode. Osnutek ZVS-A pomeni poskus suspenza verske svobode v Republiki Sloveniji. Predlagatelji ne želijo doseči demokratičnega dogovora z uporabniki zakona, ampak je njihov cilj zanetiti ideološki in kulturni boj. V vseh pogledih pomeni predlog ZVS-A presežek, a zgolj v negativnem smislu, zato predlagamo, da se ZVS-A umakne iz procedure.