Lahko je lepo, tudi ko otroci že odidejo

Oddaje 05. 05. 2026, 20:50 Marjana Debevec

V Večeru za zakonce in družine sta bila gosta Karolina in Boris Korenčan, zakonski par z 38 leti zakona in štirimi odraslimi otroki. Z njima smo se pogovarjali o zakonski poti, vlogi zakonskih skupin gibanja Najina pot in izzivih ter lepotah praznega gnezda, ko otroci odidejo od doma.

Vidiš, da nimaš samo ti težav

Boris prihaja iz bolj izobražene družine z drugačnim ritmom življenja, Karolina iz velike, delavske družine z mnogimi sorodniki. Že kot zaročenca sta se vključila v priprave na zakon pri p. Vitalu Vidmarju, ustanovitelju gibanja Najina pot.

Tri leta sta redno obiskovala mesečna srečanja, čeprav so se teme ponavljale, sta jih vsako leto doživljala drugače, z novimi izkušnjami in ljudmi.

Po poroki sta se pridružila tudi zakonski skupini, ki jima je pomagala predvsem pri usklajevanju različnih družinskih ozadij in vsakdanjih razlik.

»Tam srečaš podobne zakonce, ki imajo podobne težave, nisi samo ti v težavah. Ko jih poslušaš in vidiš, da so rešili svoje težave, rečeš: dobro, bova pa še midva tako poskusila,« je poudarila Karolina.

Prva leta zakona so bila burna, a skupina jima je pokazala, da nista edina s težavami. »Zakonska skupina je bila razlog, da imava več otrok, ker smo v naši skupini imeli čez štiri otroke na par ali celo pet,« je pojasnila Karolina. Skupina pa tudi Borisu veliko pomeni. »Dejansko koristi pri mojem oblikovanju vere.«

Danes je v Sloveniji okoli 65 skupin Najina pot in 8 priprav na zakon. Par poudarja, da je ključno vztrajati: sreda je zanje »zakonska skupina« in v 99 % primerov jo postavita pred druge obveznosti. Redne duhovne vaje enkrat letno dodatno oblikujeta njun odnos.

Najprej živeti, potem vzgajati

Njun odnos se je skozi leta spreminjal in dozoreval. Razlike v vzgoji, ritmu življenja in pričakovanjih so zahtevale veliko usklajevanja. 

Karolina je omenila prelomnico, ko se je zavedela, da mora najprej sama živeti tako, kot želi vzgojiti otroke. Začutila je, da se mora sama spremeniti, da je lahko otroke dobro vzgojila v veri. Boris pa je poudaril, da v zakonu ni vedno lepo, a 80 odstotkov lepih stvari, 20 pa težkih.

Posebej močno je zazvenela tema pripadnosti drug drugemu. Ko so otroci odšli, se je ta pripadnost še okrepila. »Zdaj, ko so otroci odšli od doma, si zelo pripadava drug drugemu. Prej je bilo to razdeljeno še med otroke. Zdaj nimam kam obrniti – pridem iz službe domov in je tam moj mož.«

Vsako jutro kot par molita skupaj

Vera je za Karolino in Borisa Korenčana temelj njunega zakona in družinskega življenja. Ni bila samoumevna od začetka, temveč sta jo skozi leta skupaj odkrivala, poglabljala in živela kot konkretno pot rasti.

Boris je namreč odraščal v družini, kjer vera ni bila močno prisotna – v socialistični Nemčiji, kjer je Cerkev služila le kot shramba, in v Sloveniji z bolj površinskim odnosom. Karolina pa je prišla iz globlje zakoreninjene vernosti, ki jo je zaznamovala velika družina in mladinska skupina. Prav ona je Borisu pokazala pot skupne vere in ga počasi vodila nazaj k njej.

Odločitev za redno udeležbo pri zakonski skupini Najina pot je bila ključna prelomnica. Tam sta spoznala pare, ki so vero živeli resno, in začela uvajati skupno molitev – najprej pred kosilom, nato zvečer z otroki in končno vsak dan zjutraj kot par. To je postalo njihova stalnica že vrsto let.

Vera ni dodatek, ampak srce

Vera jima ni le osebna zadeva, ampak temelj zakonske edinosti in vzgoje. Hodila sta z otroki na duhovne vaje, romarske poti (Brezje, Lurd, Sveta dežela) in svetovna srečanja družin. Boris je poudaril, da je oče tisti, ki otrokom pokaže Božjo očetovsko držo – zato je sam zvesto hodil k maši, pel z njimi in se udeleževal vaj, tudi ko je bilo težko.

Vera jima danes daje moč tudi v praznem gnezdu – pomaga jima najti novo bližino in smisel. Danes, po 38 letih zakona, sta prepričana, da brez vere ne bi zmogla tako globoko usklajevati razlik, vztrajati v težkih obdobjih in predajati vrednote naprej – najprej otrokom, zdaj vnukom.

Vera jima ni le »dodatek«, ampak srce njunega skupnega življenja: vsakodnevna odločitev za molitev, pripadnost Cerkvi in zaupanje, da Gospod vodi njuno pot tudi takrat, ko se zdi prazna ali zahtevna.

Prazno gnezdo – kriza in nova bližina

Največja kriza je nastopila, ko sta v kratkem času od doma odšla dva najstarejša otroka. Nenadoma je nastala velika »luknja« – manj je bilo pogona za izlete, molitev in pogovore. Ko je pred leti odšla še zadnja hčerka, sta se morala zavestno odločiti za novo obdobje: iskati skupne interese, izlete in načine, da se imata lepo sama.

Danes uživata v prilagajanju. Izkoriščata službena potovanja za skupne izlete (npr. s šotorom na avtu v Köln ali romarske poti), hodita na maše v stare župnije in uživata v miru, ki ga prinaša pripadnost.

»Zdaj sva sama. Nekje sem prebrala, da ni mišljeno, da mi je vedno lepo. Včasih se moraš kar malo potruditi, da se imaš lepo, čeprav sem sama z možem. Ni več tistega velikega pogona, ki ga je dajala družina z otroki, zato moraš zdaj sam poiskati razloge, zakaj se imeti rad in zakaj preživljati čas skupaj. Pa vendar prav v tem vidim lepoto tega obdobja – da se lahko znova učiva biti samo midva.«

Na vprašanje, kako se je čustveno soočala s tako veliko spremembo, je Karolina iskreno dodala: »Sprva je bilo zelo težko. Ko so otroci odšli, sem čutila veliko praznino in žalost, kot da je nenadoma izginil velik del mojega življenja.

Bilo je obdobje, ko sem se morala soočiti z vprašanjem, kdo sem zdaj, ko nisem več mama štirih otrok pod isto streho. Čutila sem mešanico hvaležnosti, da sva jih dobro vzgojila, in hkrati žalosti, ker se je tako hitro končalo.

A počasi sem začela sprejemati, da je to nova priložnost – ne samo za naju z Borisom, ampak tudi zame osebno, da znova odkrijem, kaj mi resnično pomeni biti žena in ženska v tem življenjskem obdobju.«

Kljub izzivom poudarjata, da je prazno gnezdo priložnost za globljo bližino in da otroci radi prihajajo domov, če vidijo, da se starša imata dobro. Karolina in Boris Korenčan sta zgovoren primer, kako zakon ni statična zadeva, temveč vsakodnevna odločitev za usklajevanje, pripadnost in rast v veri.

Njuna izkušnja kaže, da zakonske skupine, redna molitev in odločena ljubezen pomagajo prestopiti tudi najtežja obdobja – od burnih začetkov do sprejemanja praznega gnezda, ki je priložnost za novo bližino ter gradnjo odnosa.