Pokojni dr. Rebernik v času bolezni: Težko mi je, ker nimam nikogar, ki bi mi prinesel Jezusa

Nagovor škofa dr. Andreja Sajeta, predsednika Slovenske škofovske konference ob sveti maši za pokojnega dr. Ivana Rebernika Ljubljana, stolnica sv. Nikolaja, sreda, 6. maja 2026

Spoštovana gospa Liliana, soproga pokojnega Ivana Rebernika, sinovi Ivan, Štefan in Aleksander, brat Marjan z družinami, dragi domači in sorodniki, sobratje škofje, duhovniki, redovniki in redovnice, bratje in sestre, dragi prijatelji!

Danes smo se zbrali v ljubljanski stolnici pri sveti evharistiji, da bi se Bogu zahvalili za življenje dr. Ivana Rebernika in ga priporočili Božjemu usmiljenju. V velikonočnem času, ko Cerkev živi iz vere v vstalega Gospoda, se poslavljamo od velikega Slovenca, moža globoke vere, iskrenega domoljuba, dragega prijatelja, svetovljana odprtega duha in človeka izjemne srčne kulture. Pokojnikovi ženi Liliani ter sinovoma Ivanu in Štefanu, ki so tu navzoči, ter vsem domačim izrekam iskreno sožalje.

Srce Ivana Rebernika se je ustavilo 15. aprila letos v Rimu, v mestu, ki je njemu prav tako kakor bratu Marjanu z družino postalo drugi dom, vendar nikoli ni pozabil domačih Prevalj in svoje Slovenije. Ostal ji je zvest v vseh desetletjih svojega življenja in dela. Kdor ga je poznal, ve, da je bil obenem izredno razgledan in zelo preprost človek. Velik po znanju in položaju, a majhen in ponižen v odnosu do ljudi. V Vatikanu so ga poznali praktično vsi. Mnogi so govorili, da je ime »Rebernik« odpiralo vrata. Toda on sam ni odpiral vrat zaradi sebe, ampak zaradi drugih.

Bil je človek, ki je znal povezovati. Cerkev in svet. Slovenijo in Vatikan. Znanost in vero. Domovino in slovenske rojake po svetu. Bil je mož dialoga, spoštovanja in plemenite človeške topline.

Kot knjižničar v Vatikanski apostolski knjižnici, profesor, diplomat in veleposlanik Republike Slovenije pri Svetem sedežu je pustil globoko sled. S svojim znanjem je soustvarjal zakladnico svetovne kulturne dediščine, hkrati pa je ostal človek vsakdanjih, preprostih pozornosti. Številnim slovenskim študentom v Rimu je bil mentor, prijatelj in opora. Koliko mladih duhovnikov, bogoslovcev, raziskovalcev in romarjev je pri njem našlo pomoč, nasvet ali preprosto odprta vrata!

Cerkev na Slovenskem mu je za njegovo izjemno delo podelila odličje sv. Cirila in Metoda, Republika Slovenija pa srebrni red za zasluge. Toda mislim, da bi njega samega najbolj razveselilo, če bi ga danes opisali predvsem kot človeka vere. Kajti vse, kar je bil in kar je delal, je izviralo iz njegove povezanosti s Kristusom. Vsak dan je šel k jutranji sveti maši v Vatikan. Današnji evangelij (Jn 15,1-8) nam prinaša Jezusove besede: »Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu; kajti brez mene ne morete ničesar storiti.« (Jn 15,5)

Te besede so kakor povzetek življenja dr. Ivana Rebernika. Bil je mladika, trdno povezana s Kristusom – s trto življenja. Njegova vera ni bila nekaj zunanjega ali občasnega, ampak življenjska moč, iz katere je vsak dan črpal.

Ko sem ga v soboto, 17. januarja letos, zadnjič obiskal po koncu ad limina obiska slovenskih škofov pri svetem očetu papežu Leonu XIV., me je prosil, naj mu prinesem sveto obhajilo. Rekel mi je: »Težko mi je, ker nimam nikogar, ki bi mi prinesel Jezusa.« Kako globoke in pomenljive besede! Človek, ki je poznal svetovne voditelje, papeže, kardinale in diplomate, je

v bolezni najbolj pogrešal prav Jezusovo bližino v evharistiji. Tam je bilo središče njegovega življenja.

Zato ni presenetljivo, da je tudi svojo bolezen sprejemal v luči vere. Trpljenja ni razumel kot nesmisel, ampak kot pot z Jezusom. Na veliki četrtek, 2. aprila, je mnogim prijateljem, tako kot vsak dan, poslal svoje zadnje sporočilo: »Dobro jutro, danes bosta Jezusov pasijon in moj pasijon združena v bolnici Gemelli v Rimu. Prosim, spomnite se me v molitvi.«

V teh besedah ni bilo obupa. Bila je vera. Bila je izročitev. Bila je velika duhovna zrelost človeka, ki je svoje življenje povezal s Kristusovim trpljenjem in vstajenjem. In prav v velikonočnem času ga je Gospod poklical k sebi. Kakšna močna simbolika! Trpel je z Jezusom, da bi z njim vstopil tudi v življenje vstajenja.

V zadnjih letih je mnogim skoraj vsak dan pošiljal kratka jutranja in večerna sporočila po telefonu. Nekaj vrstic. Preprost pozdrav. Misel vere. Zagotovilo molitve. Drobna znamenja bližine. Tako je ostajal povezan z ljudmi. V svetu, kjer mnogi nimajo časa drug za drugega, je ohranjal človeško toplino in prijateljstvo.

Današnji evangelij govori tudi o obrezovanju mladik, da bi rodile več sadu. Tudi življenje dr. Ivana ni bilo brez preizkušenj. Bolezen, izgnanstvo iz domovine v mladosti, številne odgovornosti in napori – vse to ga je oblikovalo. A prav skozi te preizkušnje je dozoreval kot človek vere.

Ob tem se spomnimo misli umetnika Michelangela, ki je v kosu neobdelanega marmorja videl angela in dejal: »Moram ga osvoboditi.« Tako tudi Bog skozi življenje oblikuje človeka. Včasih s kladivom preizkušenj, včasih z dletom trpljenja, vedno pa z ljubeznijo. Dr. Ivan Rebernik je pustil, da ga Bog oblikuje. In zato je iz njegovega življenja nastala lepa podoba človeka, ki je znal ljubiti Boga, domovino in bližnjega.

Dragi bratje in sestre, ob njegovem slovesu ne ostajamo samo pri žalosti. Današnja Božja beseda nas vabi k upanju. Kristus je vstal. Smrt nima zadnje besede. Kdor ostane v Kristusu, ne umre za vedno. Življenje dr. Ivana Rebernika je obrodilo mnogo sadov – v Cerkvi, v slovenski skupnosti, v diplomaciji, v kulturi, predvsem pa v srcih ljudi.

Naj bo njegov zgled tudi spodbuda nam vsem. Da bi tudi mi živeli iz vere vsakdanjega dne. Da bi ostajali povezani s Kristusom. Da bi v svetu širili dobroto, spoštovanje in mir. Da bi znali biti pozorni do sočloveka. In da bi razumeli, da prava veličina ni v položaju ali uspehu, ampak v ljubezni.

Dragi gospod Ivan! Hvala vam v imenu Cerkve na Slovenskem. Hvala za vašo zvestobo, odprtost, modrost in dobroto. Hvala za vse, kar ste storili za slovenske študente, za Cerkev, za Slovenijo in za toliko ljudi, ki ste jim pomagali.

Gospod, ki ste mu zvesto služili, naj vas sprejme v svoje naročje. Naj vam podari večni mir in polnost življenja v svojem kraljestvu. Gospod naj vam bo bogat plačnik. Amen.