Pira
Kruh naš vsakdanji
Letošnje leto obeta, da bo vsaj na enem področju v verigi od vil do vilic prišlo do novega načina pogovarjanja. Koraki v to smer so bili naporni, s svojim odločnim pristopom pa jih je že po lanski žetvi pognal kmetijski minister Dejan Židan. V začetku julija končno sklenjen dogovor o letošnjih odkupnih cenah žita in že pozno jeseni sklenjen dogovor o pravilih za določanje kakovosti žit, med kmeti, odkupovalci in mlinarji, tudi po današnjem srečanju drži in vendarle obeta, da bo vzdržal vsaj do konca letošnje žetve. Če se zamaje, se nič dobrega ne obeta tudi t.i. Prehranskemu kodeksu, ki naj bi ga tako kmetje, kot živilci in trgovci podpisali konec letošnjega avgusta, na sejmu v Gornji Radgoni.
Lanska žalostna žetev, ko so kmetje žito lahko prodajali le po 110 do 130 evrov za tono, je pomenila dodaten udarec obubožanemu slovenskemu kmetijstvu. Če ob žetvi, po mesecih truda in dela ugotoviš, da si na vsako tono požetega žita pridelal od 30 do 60 evrov izgube, se je zelo preprosto odločiti, da boš zrnje, namesto da bi ga prodal v mlin, uporabil za krmo živine. In če te ob tem domači odkupovalci prepričujejo, da je pač tako trenutno stanje na borzah in da svoje dela prost pretok blaga in odprta ekonomija, se lahko le grenko nasmehneš.
Še bolj grenak okus so kmetje dobili takoj po končani žetvi, ko so se na vseh koncih žita začela izjemno hitro dražiti, mnoge države pa so zaradi strahu pred pomanjkanjem, prepovedale izvoz strateško pomembnega zrnja.
Lanska pozna jesen je prinesla strmo naraščanje cen pšenice. Mlinarji in peki, ki so med žetvijo zatrjevali, da imajo polne silose, so začeli tarnati, kako draga je pšenica, ki jo morajo kupovati v tujini in so povišali cene kruha in krušnih izdelkov. Nobeden med njimi si takrat ni upal povedati, po kakšni ceni kruh prodaja trgovcem. Zelo jasno je bilo, da si je ob vsem tem žalostnem dogajanju, spet največji kos zaslužka odrezala trgovina.
Na napakah se učimo, pravi star pregovor. Kot popravni izpit in smelejšo popotnico v prihodnost bi namreč lahko označili jesenski dogovor med kmeti, odkupovalci in mlinarji, o boljšem sodelovanju v slovenski žitni verigi, ki je najprej prinesel zapisane standarde o kakovostnih razredih za odkup žit in po daljših pogajanjih, tik pred začetkom letošnje žetve, tudi odkupne cene za posamezno kakovost žit.
Da pa smo šele na začetku takega dogovarjanja, se je pokazalo v zadnjih dneh. Špekulativno stanje na borzah, še posebej na sosednji madžarski, kjer je še pred glavno žetveno sezono prišlo do padca cen žit, je vneslo nemir tudi na slovenska tla. Vendar, tako se zdi, je danes vendarle zmagal razum, saj odkupne cene ostajajo nespremenjene.
Trdnost žitnega dogovora pa je prvi korak tudi k nujno potrebnemu dogovoru v celotni domači prehranski verigi. Porodne težave tega dogovarjanja, so še precej večje od tistih, ki smo jim bili priče v žitni verigi. Le urejeno stanje na celotnem področju oskrbe s hrano in spoštljiv odnos do dela ter pravično plačilo zanj, pri vseh členih, pa lahko v teh zmedenih časih prinese rešitev.
