V začaranem krogu bančne in gospodarske realnosti

| 12.07.2011, 13:45

Za nami je že dobra polovica leta 2011, a se tako gospodarstveniki kot tudi bankirji še vedno obračajo na minulo leto, čeprav bi ga zaradi razburkanih gospodarskih in finančnih razmer najraje kar pozabili. Žal pa tudi pričakovanja za letošnje leto niso najbolj optimistična.

Bankirje so kljub rastoči obrestni marži lani še vedno obremenjevali številni odpisi velikim holdinškim družbam, težave gradbenega sektorja in splošen zastoj v pretoku denarja oz. nelikvidnost. Ceno za te nepravilnosti na trgu so plačala manjša in srednje velika podjetja, ki jim je bil otežen dostop do posojil in od najnižjih kratkoročnih medbančnih obrestnih mer niso imela prav veliko. Če pa so to že lahko izkoristila, so bila deležna še precej visokih pribitkov in drugih dodatnih stroškov pri poslovanju z bankami. Vse to je bil tudi vzrok, da so postale podružnice tujih bank precej bolj ugoden partner.

Slaba bonitetna ocena Slovenije je po vsej verjetnosti rezultat izstopajočih podatkov, predvsem o 115.000 registriranih brezposelnih, o realno manjši masi plač in 1,9-milijardnem primanjkljaju. Dodatno nevarnost je dodalo tudi svarilo bonitetnih analitikov, ki nam grozijo s povišanjem zahtevanih pribitkov na državni dolg, če ne uredimo dolgoročnih bilanc. Gre predvsem za pokojninsko reformo, ki v večini držav velja za najbolj nepriljubljen ukrep, pri nas pa bo ta v rokah volje ljudstva. Kljub splošnemu pritisku na obrobne članice Evropske monetarne unije, pa je zaupanje v državo še kar veliko. To dokazuje predvsem uspešna izdaja 15-letne obveznice, po kateri je bilo povpraševanje še enkrat večje od ponudbe.

Letošnje potrebe po financiranju proračunskega primanjkljaja so menda pokrite, a naše banke ostajajo v zelo slabem položaju. Znižanje državne bonitete lahko prizadene predvsem največje državne banke, ki se zadolžujejo v tujini in uživajo implicitno poroštvo države.

Trajanje krize, ki se pri nas preveša že v tretje leto, je po prepričanju poznavalcev odsev prenapihnjenosti bilanc velikih gospodarskih družb, katerih glavna težava je neosredotočenost na osnovno poslovanje, namenjanje premajhne pozornosti optimalnemu obratnemu kapitalu in visoka zadolženost. Korporativno upravljanje je pri veliki večini le v obliki zapisa na papirju, v praksi pa ga najdemo dokaj redko. Povrhu vsega pa se gospodarstvo tudi ne mora pobrati še zaradi povsem nekonkurenčnega okolja domačih družb. Država kot lastnik kratkoročno zagotavlja uravnoteženost med socialno politiko, a po poti togega trga dela, kar pa je v nasprotju s kapitalistično logiko istega lastnika in dobičkonosnostjo vloženega kapitala. Dolgoročno tako po mnenju strokovnjakov in analitikov še ni slutiti, da bi izšli iz prenasičenosti s panogami z nizko dodano vrednostjo, saj v slovenskem gospodarstvo še vedno ostaja le pri željah o tehnološkem preboju, dejansko pa do prebojev ne prihaja. Tudi zaradi pomanjkanja kapitala, kar pa bo v prihodnosti prav gotovo pripeljalo do tujih lastnikov nekaterih slovenskih podjetij.

Tudi samo upravljanje podjetij je na zelo nizki ravni in povsem neprimerljivo z zahodnimi multinacionalkami, za kar gospodarstveniki krivijo majhnost družb in državno vmešavanja v gospodarstvo. Redka naša podjetja uporabljajo izvedene finančne instrumente, kot so obrestne kapice, ki ščitijo pred dvigi medbančnih obrestnih mer, ali opcije, ki podjetja ščitijo pred visokimi vhodnimi stroški surovin. Razvoj gospodarstva sloni na dinamičnem zasebnem sektorju, ki svoje priložnosti išče na podlagi ekonomske logike. Zato v tem času najbolje kaže podjetjem, usmerjenim na izvozne trge.

Kot smo lahko brali še v jesenski napovedi vladnega Urada za makroekonomske analize in razvoj, naj bi bila letošnja gospodarska rast 2,5-odstotna. To pa je po ocenah makroekonomistov vsekakor premalo kar za ustavitev rasti brezposelnosti.

Bančni sektor in slovensko gospodarstvo bodo tudi letos bremenili odpisi, saj so vrednotenja finančnih naložb v bilancah podjetij še vedno previsoka. Velika podjetja bodo tako breme obratnega kapitala prelagala na manjša in srednje velika podjetja. Ta se takoimenovanim škodnim dogodkom lahko izognejo z upoštevanjem osnovnih načel zavarovalništva in pozavarovanja, razpršitvijo med različnimi kupci in doslednega spremljanja bonitete partnerjev.

Menda je v Sloveniji od 20 do 25 odstotkov gospodarstva zelo uspešnega in se mu torej ni bati glede pridobivanja kreditov. Od razvoja preostalega dela gospodarstva pa je odvisno, kakšne bodo bilance bank v prihodnje. Prav kriza je tista, ki naj bi spodbudila k trajnostnemu razvoju in zamenjavi neuspešnih modelov tveganja.