20 let pozneje

| 02.07.2011, 21:11

V preteklih tednih in dnevih so po vsej Sloveniji in v slovenskih skupnosti po svetu potekale številne prireditve v spomin na dogodke pred dvajsetimi leti, ko smo si Slovenci po dolgih stoletjih končno izborili svojo državo. To so bili največji in najpomembnejši dogodki v zgodovini slovenskega naroda. Smo generacija, ki bi morala s ponosom strmeti v lepšo prihodnost in graditi domovino, ki bo v ponos vsem Slovencem doma in po svetu . Slovenska narodna skupnost še nikoli ni živela na tako velikem skupnem ozemlju kot danes. Danes se lahko prosto sprehajamo preko cest in polj, kjer ni več meja, v sosednje države k našim rojakom. Brez policijskega nadzora nas lahko obiščejo sorodniki in rojaki iz sveta, katerim je bil vstop v Slovenijo desetletja prepovedan.

Res je, da smo od slovenske samostojnosti, oziroma od slovenskih politikov, ki vodijo državno politiko, pričakovali veliko več. Nekateri govorijo, da preveč, a prepričan sem, da ne. Naša globoka politična in gospodarska kriza se kaže predvsem v pomanjkanju duhovnih in kulturnih vrednot, o kateri je bilo pred tridesetimi leti sramotno govoriti.

Zato je številnim politikom in tudi gospodarstvenikom ter posameznikom, ki so danes na visokih in pomembnih državniških položajih, tako razmišljanje tuje. Vladanje brez teh vrednot, pa naj bo to na političnem, gospodarskem in tudi kulturnem področju, pa izpodkopavanje zdravih temeljev za oblikovanje in ustvarjanje demokratične družbe. Pomanjkanje teh vrednot pa danes še posebno občutijo zaposleni, ko njihovo delo ni spoštovano in upoštevano. Zato se številni sprašujejo, ali je bilo vredno, da smo se osamosvojili, ker so bili v času enake revščine enako spoštovani. Zato je danes do slovenskih politikov in vseh slovenskih simbolov tako odklonilen odnos.

Danes nas nekateri politiki poučujejo, da se ne smemo ozirati nazaj. A žal ni čisto tako. Če želimo zgraditi trdno državo. Ker se njeni temelji po dvajseti letih zelo majejo, moramo ugotoviti vzrok tako nenadnemu padcu našega državnega ponosa.

Po mojem osebnem prepričanju je eden od bistvenih vzrokov desetletja dolga diktature. Diktatura ne pomeni le omejevanje svobode, je tudi poneumljanje in pohabljanje človekovega dostojanstva pri delu , zatiranje njegove sposobnosti itd. V diktaturi ni dovoljeno razmišljati z lastno glavo, pač pa moraš delati le tisto, kar ti je zaukazano; vsi, od nekvalificiranega delavca do najvišjega državnega uradnika. In to se dogaja še danes. Ko nam državni uradniki ne znajo ali ne smejo odgovoriti tako, kot znajo oziroma jim veleva zakon. Prepričan sem, da je vzrok za današnje stanje nesamostojno delo državnih uradnikov, ki ne vedo, kaj smejo in česa ne smejo početi, vse dokler jim ne ukaže politika. Ker so državni uslužbenci še iz nekdanjega učnega sistem navajeni, da jim vsakdanje delo diktira (to pa je diktatura) vsakokrat aktualna politika, ne morejo in ne znajo opravljati svoje dolžnost, ali pa to delajo zelo počasi z dolgimi birokratskimi postopki.

Pozabili pa smo, da se nismo osamosvojili samo zato, da bomo bogatejši, pač pa tudi zato, da bomo lahko rekli, da imamo svojo domovino. Domovina ni dnevna politika in ne strankarsko prerekanje. Domovina je veliko več; je naš dom, je košček našega morja, je vse, kar je stkala narava in nas postavila v ta košček zemeljske oble, ki nam je dana v upravljanje. Zato smo vsi odgovorni, komu smo jo in jo bomo zaupali, da bo preko zapletenih birokratskih postopov upravlja z njo in predvsem ustvarjal pogoje za lepše in prijaznejše življenje za vse, ki živimo in delamo v naši državi.

Ko sem pred dnevi stal v eni izmed Gorenjskih lekarn in v primerni razdalji čakal v vrsti, sem opazoval in razmišljal o čakajočih pred menoj, ki so ležerno sloneli na pultu in gledali recept sosedov in se vprašal, kaj res ne poznajo bontona. Razumel sem šele naslednji trenutek, ko je mimo mene, preko vrste, z receptom v roki stopila fina starejša gospa, se naslonila na pult, ne ozirajoč se, da sta tam sloneli že dve osebi, se ozrla v mene in dejala: »Veste, jaz sem že bila tukaj.« »Razumem,« sem rekel: »Tudi jaz nisem prvič, ampak gospa, na pultu slonita že dva, bodite obzirni in se umaknita za črto,« sem jo ošvrknil. Pogled je usmerila v tla in dejala: »Saj ni več črt, da bi ne smeli naprej.« In tako je v vsej naši deželi. Ko smo se leta 1990 odpovedali diktaturi in se odločili za demokracijo, smo izbrisali črto diktature, kar so nekateri razumeli, kot da se sedaj sme vse.

Je pač tako kot, da se nam je rodil otrok in smo v dvajsetih letih od njega pričakovali veliko več, je pa naš in zato ga imamo radi. Tako je z domovino, ki je stoletja trpela pod tujim jarmom in skoraj izkrvavela pod krvoločnostjo domačih rabljev, a jo imamo vse eno radi. In le zakaj jo ne bi imeli tudi sedaj, ko z njo stopamo v 21. leto, ki bo prineslo tudi dokončno polnoletnost.