Narod se prepozna po svoji dediščini

Radijski utrip | 21.06.2011, 09:03 Matjaž Merljak

V počastitev 20-letnice samostojnosti Slovenije v tednu od 20. do 24. junija 2011 na Radiu Ognjišče pripravljamo dnevne posebne prispevke, v katerih osvetljujemo nekatere značilnosti in posebnosti naše domovine. V torek, 21. junija 2011, govorimo o kulturni in duhovni dediščini.

Zakaj toliko povzemanja tujega?

Generalna direktorica Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije dr. Jelka Pirkovič je v pogovoru o kulturni dediščini za naš radio poudarila: „Kulturna dediščina je tisto, kar danes razumemo za pomembno, ker so nam to predali naši predniki. Slovenci imamo pravo bogastvo različnih oblik dediščine. Mednjo ne sodijo samo stavbe, cerkve, gradovi, ampak tudi vse drugo, kar nas bogati in v tem prostoru dela posebne, to je način, kako živimo, to so naše navade, znanja, sposobnosti. Razglednice slovenske dediščine so naše pokrajine, vsaka ima drugačen govor in to se izraža tudi v njenem videzu. Kaže se v pristopih, kako jo ljudje obdelujejo, kako z njo čutijo. Za Slovenijo je značilno, da nimamo prav veliko izjemnih spomenikov. So posamezni dragulji, kot na primer romarska cerkev na Ptujski gori ali ljubljanska stolnica. Toda najdragocenejše je tisto, kar nas obdaja v vsakdanjem okolju.“

Največji čudež je rojstvo otrok in države

Tako pa je dejal dramski igralec in pesnik Tone Kuntner ter med drugim dodal:

„Slovenci smo se kot država ustvarili na duhovni dediščini. Veliki duhovi so bili med Slovenci, od Trubarja, Levstika, Cankarja, prej Prešerna in tako naprej. S tem smo stopili na evropski nivo in vse to duhovno bogastvo nam je dalo samozavest, da smo lahko pred 20 leti ustvarili in smo si tudi zaslužili imeti svojo lastno državo. Mi smo zdaj tu, da to vzdržujemo, da obnavljamo in ne samo, da stojimo, ampak da tudi obstojimo.“ Tone Kuntner veliko razmišlja o domovini, o njej piše pesmi. Na vprašanje, od kod ta močna vez z domovino, je odgovoril: „Zvezdni trenutek v slovenski zgodovini je zame to, da smo dobili, si izborili, si prisanjali svojo lastno državo; dvomilijonski narod, to je poseben čudež. Velike sile so bile proti nam, a smo rinili z glavo skozi zi. Ne samo z glavo, ampak predvsem s srcem, z velikim srcem.“

Kulturna in duhovna dediščina, nenadomestljiva vrednota

Naši sogovorniki so vsak s svojega strokovnega področja predstavili pomen varstva kulturne in duhovne dediščine slovenskega naroda, izrekli spodbude za večje in odgovornejše življenje z izročilom ter njegovo predajanje mlajšim rodovom. Posebej smo se zaustavili tudi pri slovenščini. Pogovarjali smo se s slovenistom prof. doc. dr. Matejem Šteklijem. Na vprašanje, kašen jezik je slovenščina, je odgovoril: „Slovenščina je v slovanskem kontekstu po številu govorcev med najmanjšimi jeziki. Zato pa ima največje število narečij, zemljepisnih različic, kar pomeni, če po slovenskem jezikovnem ozemlju potujemo iz kraja v kraj, ugotovimo, da se jezik iz kraja v kraj spreminja. Naš pregovor 'Vsaka vas ima svoj glas' še kako drži.“ Skrb za ohranjanje in varovanje kulturne ter duhovne dediščine je v vseh okoliščinah skrb vsakogar izmed nas. Naslonjeni na dejstvo, da se narod prepozna po svoji dediščini, se opravičeno vprašamo, kakšna bo torej po 20 letih naša pot naprej? Vabljeni k poslušanju torkovih prispevkov za dvig zavesti o bogastvu dediščine Slovencev. Morda boste slišali odgovor, ki vas bo prepričal in spodbudil k globljim vezem z domovino.

V ponedeljek, 20. junija 2011, smo govoril o gostoljubnosti ...