France Bučar
Bučar o veliki odgovornosti pri sprejemanju odločitev pred dvajsetimi leti
Slovenija | 24.06.2011, 17:00
Prvi predsednik državnega zbora oziroma skupščine republike Slovenije dr. France Bučar je v oddaji „Pogovor o“ ob 20. obletnici samostojnosti med drugim opozoril, da so bila sklepna dejanja pri rojevanju države izredno pomembna, občutljiva in usodna. Po sprejemu temeljne ustavne listine o samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji in vojaškem posredovanju jugoslovanske armade pa je bila najtežja odločitev za obrambo domovine z orožjem.
Nekateri poslanci so želeli ohraniti Jugoslavijo
Plebiscitarna odločitev za samostojno Slovenijo decembra 1990 je pred politike, ki so bili pred tem izvoljeni na prvih demokratičnih volitvah, postavila težko in zahtevno nalogo. Odločitev velike večine prebivalcev Slovenije je bilo potrebno uresničiti. Začel se je postopen prevzem pristojnosti, ki so jih do tedaj uresničevali zvezni organi; na skrivnem se je organizirala lastna slovenska vojska za obrambo domovine, diplomacija pa je začela z iskanjem podpore v tujini. Po besedah Franceta Bučarja so pri tem naleteli na številne ovire. Tudi pri sklepnih dejanjih ni šlo vse gladko. Bučar je ob tem dejal: Par poslancev pa je bilo, ki so direktno nastopili z zadnjimi poskusi, da bi stvar zablokirali. Zato so recimo nastopili s tem, da ne moremo pod zastavo z rdečo zvezdo razglasiti samostojnosti.
Izkoristili so vsako priložnost, da bi odhod Slovenije iz objema Jugoslavije preprečili ali vsaj zamaknili v prihodnost. Takratna skupščina je bila res v stiski, saj je bil šele 24. junija 1991 sprejet amandma k slovenski ustavi, s katerim je Slovenija dobila novo zastavo in grb.
Beograd glavna ovira na poti k samostojnosti
Glavna ovira na poti k samostojnosti je bila zvezna oblast v Beogradu. O njihovih pogledih na osamosvajanje je France Bučar dejal: Zveza se je postavila na stališče: Res je, imate za sabo plebiscit. Mi tega plebiscita ne priznavamo; ne priznamo ga kot rezultat za samostojnost, ker je treba dobiti soglasje tudi drugih republik. Zato so ves čas težili k temu, da nas ustavnopravno potisnejo v kot. In ker smo mi kljub temu rinili naprej, so vojaško intervenirali.
Dan pred iztekom postavljenega roka za uresničitev plebiscitarne volje, 25. junija 1991, je parlament sprejel temeljno ustavno listino o samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji. Poti nazaj ni bilo več. Bučar je takrat dejal: nova slovenska država ni konec naših prizadevanj, ampak šele izhodišče za novo življenje v sožitju z drugimi narodi.
Odločitev predsedstva za obrambno vojno
Slovesnost ob razglasitvi samostojnosti na Trgu republike v Ljubljani, 26. junija 1991zvečer, je minila v slavnostnem ozračju, čeprav je Zvezni izvršni svet že zgodaj zjutraj izdal ukaz o zavarovanju državne meje na ozemlju republike Slovenije. Medtem je jugoslovanske vojska že izpolnjevala ukaze Beograda. Vodilnim politikom komaj rojene države je bilo že kmalu po koncu slovesnosti jasno, da se je začela okupacija nove države. Po besedah Franceta Bučarja je bila pred njimi težka odločitev: Najvažnejši moment je bila odločitev predsedstva. ... zvonili so telefoni naših enot ... že pritiskajo, kaj naj mi naredimo. Potrebno se je bilo odločiti ali odgovorimo na napad z orožjem? Kaj to pomeni? Še nobena vojna se ni končala tako, kot so mislili na začetku.
Prav zaradi tega je bilo predsedstvo precej negotovo. Lahko spomnimo, da so vsi njegovi člani razen Ivana Omana dobre štiri mesece pred tem podpisali Deklaracijo za mir, kar je Jože Pučnik označil za veleizdajo. V tem smislu je bilo razumljivo, da odločitev ni bila lahka. France Bučar je to pajasnil z besedami: "In na predsedstvu je bilo, kaj narediti. Je tudi malo kolebalo. Moram reči, da je zopet Oman nastopil in jaz sem nastopil ... potem je stvar hitro stekla. Predsedstvo je bilo tisto, ki je reklo: „Ja, lahko streljate nazaj, če vas bodo ...“ Presneto težka odločitev je bila to, zato pa je bilo to treba aprobirat."
O odločitvi predsedstva se je morala izreči tudi skupščina. Zato so se 29. junija na skrivaj in na skrivni lokaciji sestali vsi trije zbori na izredni skupščini in potrdili odločitev predsedstva, sprejeli stališče skupščine v zvezi s političnim in varnostnim položajem Slovenije, podprli stališča predsednika predsedstva na pogajanjih z evropsko trojko v Zagrebu in zaprosili Evropsko, skupnost naj pošlje k nam svoje opazovalce.
