Nadškof Šuštar o molitvi za domovino
Slovenija | 22.06.2011, 00:05
„Imam vtis, da kristjani prepuščamo državo drugim, se ne zanimamo za politiko in ne sodelujemo,“ je ob deseti obletnici Slovenije dejal ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. Že takrat je Slovence opozoril, da naj redno molimo za domovino.
„S samostojno državo je dobila Slovenijo tudi mednarodno priznanje in se uveljavila, saj je bila prej popolnoma neznana. Kajti v stari Jugoslaviji v tujini sploh niso vedeli za Slovenijo in so jo pogosto zamenjevali s Slovaško in Slavonijo. S svojo samostojnostjo je Slovenija postala v pravem pomenu besede članica Evropskih narodov, zato moramo biti Bogu zares hvaležni in vedno znova poudarjati potrebo po molitvi za domovino,“ je v pogovoru za Radio Ognjišče leta 2001 dejal nadškof dr. Šuštar.
„Imam vtis, da kristjani prepuščamo državo drugim, se ne zanimamo za politiko in ne sodelujemo. Če bi imeli kristjani pravo domovinsko in državljansko zavest, bi bilo podobno kot v družini, bili bi hvaležni, da živimo v tej državi in bi aktivno sodelovali na vseh področjih, bodisi na področju javnega življenja kulture, šolstva, javnega obveščanja in politike. Veliko bolj bi si morali prizadevati za enotnost proti vsem strankarskim prepirom. Po svojih močeh bi morali kristjani prispevati k pravi demokraciji in premagati mišljenje iz težkih časov, ki je pri nekaterih še zelo živo. Še enkrat poudarjam, da ostaja za kristjane vedno dolžnost molitve,“ je povedal Alojzij Šuštar.
Zgodovinar dr. France Dolinar je ob nedavnem odprtju razstave o ljubljanskem nadškofu dr. Šuštarju in njegovem poslanstvu pri osamosvajanju Slovenije dejal, da je bil nadškof kljub številnim razočaranjem vztrajen in potrpežljiv. „Najbolj žgoče probleme, ki so po nadškofovem mnenju zahtevali takojšnje reševanje, je 16. marca leta 1981 v pisni obliki posredoval predsedniku Komisije za odnose z verskimi skupnosti Dušanu Šinigoju. Med drugim je posebej izpostavil problem oskrbe bolnikov in invalidov po bolnišnicah, oskrbovancev v domovih za ostarele ter jetnikov v zaporih; upoštevanje verskih izrazov in praznikov v javnem življenju in sredstvih družbenega obveščanja; socialno in karitativno delovanje Cerkve; proticerkveno in protikrščansko vzgojo v šoli, problem celodnevne šole, oteževanje verouka z različnimi prireditvami in ideološko totalitarnost,“ je zapisal dr. Dolinar.
