Naš komentar: Bomo ostali?
| 28.06.2011, 16:36
30. junij 1991. Zgodnje nedeljsko dopoldne je. V majhni cerkvi sredi razvpitega blokovskega naselja v Ljubljani so zbrani verniki. Njihov župnik praznuje srebrno mašo. Slovesnost zmotijo sirene, med ljudmi završi: Zračni napad! Nekaj jih brez pomisleka skoči pokonci, stečejo domov. Na obrazih vseh, ki so ostali, se riše strah. Razmišljajo, kaj jim je storiti. Pogledujejo naokoli, čakajo namig. Številni se odločijo, da je najbolje oditi. Čim bolj neopazno skušajo zapustiti skromno svetišče.
Opazujem obraz svoje mame. V njenih očeh se nabirajo solze. A vztraja na sedežu. Opazujem obraz svojega očeta. V njegovih očeh zaznam veliko skrb. A vztraja na sedežu. Glava osemletnice je polna vprašanj, ki zahtevajo odgovore. Še tisti trenutek. "Kaj se dogaja," se tiho oglasim. "Kam odhajajo ljudje," me zanima. "Bomo mi ostali?" "Da, ostali bomo. Nič hudega ni. Vse bo dobro," zatrdita oba. Zaupam in ne sprašujem več.
Moj najmočnejši spomin na rojstvo naše države in osamosvojitveno vojno se je te dni spet zbudil. In ugotavljam, da so povsem aktualna tudi vprašanja, ki sem jih postavljala pred 20-imi leti.
Kriza, kriza, kriza …
Kaj se dogaja? Sama sem v začetku svojih osnovnošolskih dni želela vedeti, kaj pomeni živeti v svoji državi, kdo je predsednik, zakaj je prišlo do vojne, kaj so barikade in kako lahko letalo prebije zvočni zid. Predstavljam si, da danes otroci skorajda ne morejo preslišati besede kriza, saj so je polni televizija, radijske postaje, časopisi in svetovni splet. V krizi smo. Trenutno je v ospredju politična. Po dveh letih in pol se je že prej načeta koalicija dokončno zlomila in zgodila se nam je manjšinska vlada, predvsem pa vlada brez primere v dvajsetletni parlamentarni zgodovini, kot sem nekje prebrala. Sestavljajo jo le še socialni in liberalni demokrati, saj je potem, ko je že pred dvema mesecema odšel DeSUS, svojo napoved, da postane sicer konstruktivna opozicija, uresničil še Zares. "Namesto elementarne odločnosti pri sprejemanju nujnih odgovornih odločitev za našo državo, za blaginjo državljank in državljanov ter presoje realnih in ne piarovskih učinkov, imamo vedno bolj opravka z neizmerno produkcijo nesmiselnih floskul o radarjih, vlakih, konvojih, barkah, puškah, koruzi ... - kar vse je zgolj dokaz izpraznjenosti in brezidejnosti tovrstne politike." To so med drugim besede slovesa prvaka Zaresa Gregorja Golobiča, zapisane v pismu premierju Borutu Pahorju. Napoved "zares" konstruktivne opozicije? Prej nož v hrbet. Politiko, ki jo omenja Golobič, je namreč njegova stranka podpirala ves ta čas. Bila je del nje. A kot povsem na mestu so se izkazali očitki marsikoga, da teh strank ni povezoval program, ampak besna želja premagati Janeza Janšo. Kam nas je to pripeljalo? Do nadzorovanega prehoda v predčasne volitve. Tako sta obdobje, v katerega smo pravkar vstopili, poimenovala premier in prva dama LDS-a Katarina Kresal. Čeprav se ne strinjam s potezo Zaresa, saj se skušam držati načela "v dobrem in slabem", moram prikimati tistemu delu pisma, ki omenja brezpredmetno opletanje jezika. Premierju, ki je sicer vidno utrujen, namreč teče kot namazan. A verjame mu vse manj ljudi. Premalo je bilo učinkovitih potez, da bi lahko bilo drugače. In zakaj prav zdaj zaupati začasnim ukrepom, tudi za stabiliziranje javnofinančne slike, ki jih napovedujeta kapitan potapljajoče se barke in njegova pomočnica?
Še naprej vztraja gospodarska kriza, ni pričakovati, da bo v kratkem bolje. Vsak dan propade kakšno podjetje. Večje, manjše … Visoka je brezposelnost. Brez dela je več kot 100 tisoč ljudi. Ob tem ne moremo mimo tajkunov, ki se nekaznovano sprehajajo naokoli, ter številnih primerov korupcije in afer, ki ne dočakajo epiloga.
Kriza vrednot? Zagotovo. Kako bi drugače razložili apatijo, ki je zavladala v slovenski družbi? Kako bi drugače razložili nesramno bogatenje direktorjev na račun malih ljudi, ki nato zaman trkajo na vrata pristojnih in zahtevajo osnovne pravice? Kako bi razložili na trenutke že kar tedenske družinske tragedije? Kako nedavni umor poštne uslužbenke za pičlih 300 evrov? Zdi se, da je spoštovanje življenja in človekovega dostojanstva na ničli. Pa vendar … Ali nismo še pred 20-imi leti znali stopiti skupaj, opozarjati na krivice, obsojati zločine?
Ljudje, pred čim bežimo?
Ljudje, kje ste? Kam ste šli? Kam odhajate? Ali danes zmoremo res le skriti za računalniki v svojih sobicah z različnimi vzdevki prek svetovnega spleta pljuvati po vsakomur in po vsem po dolgem in počez. Kje sta pogum in volja? V času pred in med osamosvojitveno vojno sem izgubila stik z nekaterimi sovrstniki. Za ljubljanske Fužine, ki številnim Slovencem pravzaprav predstavljajo nekakšen sinonim za okolje, polno priseljencev iz republik nekdanje skupne države, verjetno nič nenavadnega. Marsikdo je želel z družino pobegniti pred vojno in je zatočišče poiskal pri sorodnikih zunaj meja Slovenije. Pred čim bežimo danes? Drug pred drugim? Pred odnosi? Vanja, Boban, Mišo, skorajda čez noč vas ni bilo več. Bi vas danes našla prek facebooka? Ta je postal precej priročen iskalnik ljudi, ki so tako ali drugače zaznamovali naša življenja, kar pozdravljam. Ampak po drugi strani, če dobro pomislim, so elektronska pošta, družabna omrežja in SMS-sporočila postala tudi običajen način komuniciranja s številnimi prijatelji, znanci, sorodniki. Časa za kavo, obisk, izlet skoraj ni. Kakšni naj bodo potem odnosi? Kako naj se tako razvija čut za sočloveka, čut za solidarnost … Morda prav tu tiči vzrok za vsesplošno nezadovoljstvo.
Živimo bolje, a smo nezadovoljni?!
O čem govorim? O tem, da statistika kaže, da pravzaprav živimo bolje in dlje, kot leta 1991. Po nekaterih podatkih se je pri ženskah življenjska doba podaljšala za pet, pri moških pa za šest let. Dosegli smo precejšen napredek v izobraževalnem sistemu: V dveh desetletjih se je s šest tisoč na 18 tisoč povečalo število diplomantov. Največji vir dohodka slovenskih gospodinjstev je plača. Povprečna se je v času samostojne države s 43 evrov povečala na 967 evrov. Za večino dobrin moramo delati manj. A nedavna anketa Nedela kaže, da so dvajset let po plebiscitu, na katerem se je 88,5 odstotka vseh volivcev in 95 odstotkov udeleženih 23. decembra 1990 odločilo za samostojno in neodvisno državo, ljudje nad razmerami v Sloveniji povečini razočarani. Ni jih malo, ki menijo, da bi nam bilo bolje, če se ne bi odločili za spremembe.
Zato še eno vprašanje: Bomo presegli pesimizem in ostali? Mami, oči? Sosed levo v klopi, soseda na desni? Prijatelj, tam čez? Bomo združili moči in se skupaj premaknili naprej, na boljše, kot smo to nekoč že storili?
