Največji problem je v odsotnosti prave civilne družbe

| 24.06.2011, 15:21

Jutrišnja obletnica samostojnosti je priložnost, da se ponosno zazremo v dvajset let naše neodvisnosti. Leta 1990 so s spremembo političnega sistema nastale razmere, ko je ideja o neodvisni in samostojni Sloveniji združila veliko večino tedanjih prebivalcev Slovenije.

Navkljub slabemu ekonomskemu stanju, ki smo ga podedovali iz nekdanje Jugoslavije ter totalitarnemu sistemu in osamosvojitveni vojni, smo Slovenci uspeli uresničiti tisočletni sen naših očetov in mater, da zaživimo v svoji državi. To je v državi, kjer bosta naš jezik in kultura cenjeni in varovani vrednoti. To se je, hvala Bogu uresničilo, vendar ne brez težav in izzivov. Premagovanje težkih ekonomskih razmer sredi 90 let, problemi gospodarske in politične tranzicije, vstop v NATO in Evropsko unijo, so prav gotovo zaznamovali našo zgodovino, obenem pa tudi preizkusili in utrdili našo politično enotnost in neodvisnost.

Čeprav smo lahko upravičeno ponosni na svojo državo, pa ne moremo mimo tudi nekaterih bolečih in težkih problemov, ki po dvajsetih letih še posebej prihajajo do izraza.

Izkrivljanje zgodovine, vprašanje narodne sprave, trenutna socialna in ekonomska kriza ter redefinicija družine so današnji aktualni problemi. Trenutna manjšinska vlada reformiranih komunistov pod vodstvom Boruta Pahorja, se je izkazala kot popolnoma nemočna pred omenjenimi izzivi. Zato je sedanja vlada prav gotovo primer tistega, kar si pred dvajsetimi leti nobeden ni niti predstavljal niti želel. Tako ni nenavadno, da je danes vedno več pozivov, da se sedanja politična kriza razreši v obliki odstopa sedanje vlade in sklicu predčasnih volitev.

Ob tem velja omeniti, da vlada trenutno ni največji problem naše družbe. Največji problem je v odsotnosti prave civilne družbe, ki bi bila neodvisna od državnih struktur in predvsem od leve politične opcije.

Zdi se, da se je naslednikom prejšnjega totalitarnega sistema uspelo transformirati v različne oblike civilne družbe, preko katere, na navidezno demokratičen način, vsiljujejo svojo staro ideologijo. Ta se kaže na dveh ravneh:

- najprej kot vsiljevanje nestrpnega sekularnega pogleda na družbo, ki dosega vrhunec v opravičevanju tajkunizacije, zastoju pravne države in redefiniciji družine;

- nato pa se takšna ideologija kaže tudi v tem, da se že dvajset let slabi in načrtno onemogoča družbena povezanost kristjanov v slovenski družbi. Vsi poskusi političnega poenotenja katoličanov se po nekem pravilu "izvodenijo" in - ne brez naključja - dosežejo svoj simbolni vrh v izpadu stranke Nove Slovenije iz Državnega zbora na zadnjih volitvah.

Zato je dvajset let naše samostojnosti lahko tudi priložnost, da se zazremo v prihodnost. Prihodnjih dvajset let skriva velike priložnosti predvsem za nas kristjane. Težko socialno stanje, v katerem smo se znašli, je lahko odlična spodbuda, da v javnosti predstavimo svoj pogled na družbo, ki temelji na spoštovanju dostojanstva vsakega človeka, poudarjanju družinskega življenja ter solidarnosti med različnimi skupinami ljudmi. Predpogoj za takšno javno delovanje pa je izgradnja družbeno prebujene civilne družbe, ki bo na eni strani odlična podpora vsem tistim, ki bodo javno zagovarjali takšen pogled na družbo, na drugi strani pa bo politično in ekonomsko neodvisna od dnevne politike.

Leta 1991 so mnogi sanjali o tem, da se bodo ljudje osvobodili strahu, ki ga je ustvaril prejšnji totalitarni sistem. Prepričani so bili, da je prehod iz enopartijskega sistema v demokratično družbo kratkotrajni proces. Po dvajsetih letih pa vedno bolj spoznavamo, da je takšen prehod dolgotrajen, saj zahteva spremembo notranjega mišljenja. To pa ni vedno enostavno. Svetopisemska tradicija nam govori, da so Izraelci potrebovali 40 let za tri tedensko pot iz Egipta v Izrael. 40 let je bilo potrebno, da so se Izraelci osvobodili strahu, se znotraj naroda zamenjale generacije in s pomočjo predvsem mlajše generacije, končno le vstopili v svobodo. Tako kot Izraelci se tudi Slovenci soočamo s podobnim problemom. Po dvajsetih letih smo šele na sredini »osvobajanja« in vstop v "obljubljeno deželo" nas lahko čaka šele čez dvajset let. Ne glede na takšno svetopisemsko modrost, pa je na trenutni generaciji kristjanov, da že danes zasadi tisto najboljše, ki bo čez dvajset let rodilo bogate sadove. Shod v podporo družini pred Državnim zborom prejšnji teden, je prav gotovo eden od takšnih dejanj in znanilcev boljših časov. Današnja sveta maša za domovino v ljubljanski stolnici pa je lahko priložnost, da se ponosno zahvalimo za tisto najboljše kar imamo - to je za svobodo in mir, ki ju uživamo v naši lepi domovini.