Jezus obljubi Svetega Duha
Blaž Lesnik
Samo kar ljubimo, nam je sveto. In le tisto, kar smo prejeli, z ljubeznijo ljubimo. In samo to, kar ljubimo, resnično ostaja v nas. Kdor je poslušal Jezusa in doumel, da je vse, kar je govoril, storil, opustil, se jezil, čudil in dopustil, da je vse to delal iz ljubezni, ima oči resnično odprte. Kaj to pomeni?
Evangelist Janez je opisal Jezusovo poslanstvo tako, da ga opiše kot luč, ki sveti v temi. Vsem, ki so sprejeli to luč, je mogoče videti stvari tudi, ko je temno. Z drugimi besedami, tema ni zmagovita, ni večna in ni vsemogočna, temveč prehodna. Ni se je treba bati, dokler imamo zaupanje v luč, ki sveti v temi. Če je še vedno vse preveč abstraktno, poglejmo na to skozi življenje.
Če se majhen otrok, preden zaspi, boji teme, mu starši pustijo priprta vrata, skozi katera lahko vidi luč. Ta luč mu je zagotovilo, da so tisti, ki ga imajo radi in ga ščitijo, še vedno tam. Ko otrok odrašča, je tema še vedno tema, a izgubila je svojo grozovitost. Otrok se je naučil verjeti, da so starši kljub zaprtim vratom še vedno blizu.
Otrok, ki verjame in zaupa svojim staršem v letih, ko je od njih zelo odvisen, potrebuje tako potrdilo o njihovi navzočnosti. Sam v sebi še ni dovolj močan, da bi si predstavljal njihovo odsotnost. Postopno zaupanje, da so starši res tam, da ga imajo radi, mu omogoči spanje pri zaprtih vratih. Luč, ki je prej prihajala skozi priprta vrata, sedaj prebiva globoko v njem. Edino sposobnost zaupanja mu bo kasneje pomagala, da se bo podal na svojo pot v »beli svet«. Besede in nauki ljubečih staršev so kakor beli kamenčki na poti, ki nam zgolj ob soju lune zadoščajo za vrnitev domov.
Tudi ko Jezus odhaja s tega sveta, pušča vrata priprta. Skozi njihovo režo vstopa v svet dovolj luči, da se tisti, ki ga poslušajo, ne počutijo izgubljene in se ne izgubijo. Jezusova luč je zaenkrat kot mesečina, ki nam daje slutiti o mogočni svetlobi sonca. Kristusov Duh je prefinjena svetloba, ki jo je Jezus prejel od Očeta in jo pošilja nam. Duhovna luč je tolažnikova navzočnost in se prepozna po navzočnosti ljubezni v tistih, ki so jo prejeli. To ni sebična in posesivna ljubezen, temveč ljubezen, ki notranje izgrajuje in tolaži.
Od tistega dne dalje, ko nam je Jezus povedal, da nas ljubi in da Oče ves svet ljubi, je to bistvo Jezusove tolažbe. Sveti Duh, ki ga pošiljata Oče in Sin, uporablja za tolažbo naša usta, za objem naše roke, in za izrekanje ljubezni naše življenje. Sobivanje Kristusovih učencev v tem svetu je kot zagotavljanje bratov in sester, ki spijo v isti sobi, kot da sta oče in mama še vedno tam, četudi ju ne vidijo. Zdaj pa sladko zaspimo, kajti tako bo hitro prišlo jutro in bo vstalo sonce.
Razmisli
Katere in čigave besede, ki te notranje izgrajujejo, so tiste, ki so ti pomagale prehoditi življenjsko pot do tega trenutka?
Kaj ti pomenijo Jezusove besede, kaj njegov nauk, ki je, čeprav včasih globoko zavestno ali nezavestno, zakopan v tebi, a vseeno ostaja merilo dobrega?
Kako dobro poznaš Jezusovo življenjsko učenje in njegov nauk o Bogu? Ti zadošča za zaupanje v to, da te Bog ljubi?
Ti vera v Božjo ljubezen do tebe daje pogum za življenje in za to, da vzljubiš druge?
Če te je še vedno malo strah, se pogovori s katerim od svojih starejših bratov in sester ali pa prosi Jezusa, naj pusti vrata še nekoliko priprta, da se boš lahko prepričal in se potolažil.
Molitev
Jezus, pomagaj nam prepoznavati tolažbo, ki nam jo prinaša navzočnost tvojega Duha. Pusti vrata med nami in sabo nekoliko priprta, ko smo v temi in se bojimo, da si nas zapustil za vedno. Naj tvoj Duh v nas prebudi luč tvoje ljubezni in tvojega nauka.
