Ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar in osamosvojitev Slovenije

Slovenija | 24.05.2011, 16:00

V galeriji Družina v Ljubljani so v sodelovanju s Kulturnim društvom Trebnje odprli razstavo o ljubljanskem nadškofu dr. Alojziju Šuštarju in njegovem poslanstvu pri osamosvajanju Slovenije.

Razstavo sta zasnovala dr. France Martin Dolinar in mag. Blaž Otrin iz Nadškofijskega arhiva v Ljubljani, odprl pa jo je ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres.

Dr. France M. Dolinar je ob odprtju zapisal:

„Cerkev, tako njeno vodstvo kakor verni kristjani, se iz zvestobe svojemu zgodovinskemu poslanstvu zavzema za popolno enakopravnost, svobodo in samostojnost Republike Slovenije. Prizadeva si, da bi politično rešitev dosegli na miren način v odprtem dialogu brez pristranosti in kakršnega koli nasilja … Naša iskrena želja je, da bi vsi odgovorni politiki v javnosti nastopali enotno in edino v skrbi za prihodnost Republike Slovenije in slovenskega naroda brez vsakih sebičnih interesov“, so 11. decembra leta 1990 zapisali slovenski škofje v izjavi o plebiscitu, ki jo je v njihovem imenu podpisal ljubljanski nadškof metropolit dr. Alojzij Šuštar.

Navedena izjava posrečeno povzema nadškofov odnos do slovenstva in politike, ki jo je pomagal sooblikovati v prelomnem času slovenske zgodovine: Slovenci imamo neodtujljivo pravico, da kot enakopraven politični subjekt živimo v svobodni in neodvisni državi. Ta cilj je mogoče doseči brez uporabe sile, če na obeh straneh obstaja volja, da v skrbi za skupni blagor nastajajoče domovine drug drugemu prisluhnemo in sicer iskreno, brez predsodkov in brez sebičnih interesov posameznikov.

To, kar so se takrat mnogim zdele utopične sanje, je v nadškofu dozorelo na podlagi dolgoletnih izkušenj v večnacionalni in multireligiozni družbi švicarske federacije, ki takšen dialog omogoča, ki blaginjo državljanov skupne domovine postavljala pred sebične interese posameznikov in ki spoštuje temeljne etične vrednote tudi v politiki.

S pričujočo razstavo, ki na osmih panojih priložnostno dopolnjuje tisto, s katero smo se nadškofa Šuštarja spomnili ob prvi obletnici njegove smrti, želimo ob praznovanju dvajsetletnice slovenske samostojnosti posebej izpostaviti nadškofovo vlogo v procesu demokratičnih sprememb v Sloveniji, njenem osamosvajanju in mednarodnem priznanju kot samostojne in neodvisne države. Njemu gre v veliki meri zasluga, da je bila svetovna javnost korektno obveščena o demokratičnih spremembah in poteku osamosvajanja Slovenije. Večina postopkov za mednarodno priznanje Slovenije kot samostojne in neodvisne države je v tujini stekla prav na njegovo pobudo.

Nadškof, navajen švicarske demokracije in urejenega poslovanja državnih organov v Švici, se je od prvega dne, ko je prevzel ljubljansko nadškofijo, zavzel za dialog z državnimi oblastmi. Bil pa je neprijetno presenečen, da dana beseda tudi na najvišjih nivojih oblasti v Sloveniji nič ne velja. Motila so ga izmikanja in nejasne obljube, ki niso pomenile ničesar. Nadškofova neposredna in jasna vprašanja o urejanju odnosov med družbo in Cerkvijo ter njegovo odločno zavzemanje za spoštovanje človekovih in ustavnih pravic, je spravilo slovensko politično in partijsko oblast v veliko zadrego. Cerkev ne potrebuje privilegijev, je v številnih pogovorih s predstavniki oblasti na različnih nivojih poudarjal nadškof Šuštar, želi si le v okviru veljavnega pravnega reda v Republiki Sloveniji zagotoviti neovirano izpolnjevanje svojega poslanstva. Za državno in partijsko oblast je bilo zlasti neprijetno javno postavljeno vprašanje, kaj pravzaprav pomenijo “dobri medsebojni odnosi“, ki jih je osrednja slovenska oblast tako rada izpostavljala v javnosti, istočasno pa v navodilih policiji vse do razpada skupne države Cerkev in njene predstavnike še vedno obravnavala „kot svojega največjega notranjega sovražnika“ in jih temu primerno tudi nadzirala.

Nadškof je bil kljub številnim razočaranjem vztrajen in potrpežljiv. Najbolj žgoče probleme, ki so po nadškofovem mnenju zahtevali takojšnje reševanje, je 16. marca leta 1981 v pisni obliki posredoval predsedniku Komisije za odnose z verskimi skupnosti Dušanu Šinigoju. Med drugim je posebej izpostavil problem oskrbe bolnikov in invalidov po bolnišnicah, oskrbovancev v domovih za ostarele ter jetnikov v zaporih; upoštevanje verskih izrazov in praznikov v javnem življenju in sredstvih družbenega obveščanja; socialno in karitativno delovanje Cerkve; proticerkveno in protikrščansko vzgojo v šoli, problem celodnevne šole, oteževanje verouka z različnimi prireditvami in ideološko totalitarnost.

Kot odločen zagovornik doslednega spoštovanja človekovih pravic na vseh področjih, se je nadškof aktivno vključil v proces demokratičnih sprememb v takratni Socialistični Republiki Sloveniji. Blizu mu je bila odločitev Slovenije za samostojno in neodvisno državo, vendar je skrbno pazil, da se Cerkev ne bi vpletla v dnevno politiko. Ob prvih demokratičnih volitvah po drugi svetovni vojni je Slovenska pokrajinska škofovska konferenca na pobudo nadškofa Šuštarja v posebni izjavi 26. marca leta 1990 med drugim zapisala: „Volitve, ki so pred nami, so najpomembnejši politični trenutek naše povojne zgodovine … Prihodnost naše domovine je torej v veliki meri položena v naše roke. Iz tega sledi, da so te volitve naša državljanska in moralna dolžnost. Z njimi v veliki meri odločamo o svoji prihodnosti. Sedanje volitve so preizkus našega poguma, naše državljanske in narodne zavesti … prav je, da zaupamo oblast tistim, ki jim ne gre za osebno uveljavitev in kariero, temveč za pravičnost, svobodo in vsestransko blaginjo“.

Referendum o samostojnosti Slovenije je bil tudi za Slovensko pokrajinsko škofovsko konferenco „najpomembnejše in najodločnejše dejanje v zgodovini slovenskega naroda“. Ko je avstrijski novinar nadškofa opozoril na ostre reakcije iz Beograda, ki je grozil z nasilno pokoritvijo Slovenije, je nadškof kljub vidni zaskrbljenosti mirno odgovoril: „Čeprav se zdi danes dialog nemogoč, nam na koncu ne preostane drugega, kot začeti znova“.

V izjavi Slovenske pokrajinske škofovske konference, datirane na dan razglasitve samostojnosti Slovenije (25. junija 1991), so škofje posebej izpostavili moralno upravičenost razglasitve, ki so jo Slovenci prepričljivo izrazili na plebiscitu decembra leta 1990. „Dejanje osamosvojitve“, so zapisali škofje v svoji izjavi, „ni naperjeno proti nikomur. Naš narod se ne osamosvaja zato, da bi prekinil sožitje in sodelovanje z drugimi narodi, temveč zato, da bi bilo to sožitje enakopravno in pravično, s tem pa tudi trajno … Katoliška Cerkev je solidarna z narodom, ki stopa na samostojno pot. Pozivamo vse ljudi dobre volje, da se med seboj spoštujejo in delajo za skupen blagor“. Na slavnostni prireditvi pred parlamentom na dan razglasitve slovenske samostojnosti je nadškof Šuštar slovesno blagoslovih lipo, kot simbol slovenstva. Da pa politični akt osamosvojitve Slovenije ni prinesel tudi osvoboditve miselnih ideoloških spon, je nazorno pokazal visoki slovenski politik, ki je ob nadškofovem blagoslovu ukazal izklopiti mikrofon, „da nadškofova beseda ne bi zmotila slavnostnega razpoloženja navzočih“.

So pa slavnostno vzdušje dneva samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije že v nočnih urah zmotili tanki jugoslovanske armade, ki je hotela nasilno pokoriti Slovenijo. Nadškof kar ni mogel verjeti, da je jugoslovanska vojska posegla po sili in je o vojaških aktivnostih nemudoma obvestil vse predsednike evropskih škofovskih konferenc, svoje prijatelje iz javnega in političnega življenja v Švici ter številne prijatelje in znance po svetu. 27. junija je poslal telegram papežu Janezu Pavlu II. s prošnjo „za očetovsko besedo poguma in moči … zelo bi bili hvaležni za Vaše očetovsko povabilo k pravičnosti in miru ter prenehanju prelivanja krvi“, je zapisal nadškof v telegramu svetemu očetu. Na nadškofovo prošnjo je papež 29. junija poslal telegrame predsedniku predsedstva Jugoslavije Anteju Markoviću ter predsednikoma Milanu Kučanu in Franji Tuđmanu. V njih je izrazil svojo prizadetost zaradi vojaškega konflikta. „Dvigujem svoj glas, da prosim za končanje nasilja in vzpostavitev dialoga med prizadetimi stranmi“, je zapisal papež v telegramu predsedniku Markoviću. „Pravice in upravičena pričakovanja slovenskega in hrvaškega naroda ni mogoče in se ne sme zadušiti s silo", je poudaril sveti oče tudi v nagovoru pred nedeljsko opoldansko molitvijo na trgu svetega Petra v Rimu. Papež se je zavzel za pravično rešitev konflikta. To je edina pot, ki zagotavlja mir in bratsko sožitje. Papež je izrazil povezanost z ljubljenima narodoma Hrvaške in Slovenije in izrazil sožalje sorodnikom padlih in ranjenih.

Telegrami podpore in solidarnosti so začeli prihajati praktično s celega sveta. Najdragocenejši je bil vsekakor telegram podpore papeža Janeza Pavla II. Nekdanji predsednik Švice Kurt Furgler se je takoj povezal z evropskimi ustanovami v Bruslju, Strasbourgu in Luxembourgu in bistveno vplival, da je evropska skupnost 28. junija poslala tri ministre na pogovore v Beograd in Zagreb o mirni rešitvi krize. Za vse izraze solidarnosti se je nadškof še isti dan zahvalil v televizijskem intervjuju na TV Slovenija, zvečer pa v ljubljanski stolnici opravil mašo zadušnico za žrtve vojne v Sloveniji.

Še pred sprejetjem brionske deklaracije, ki je 7. julija končala vojaške aktivnosti jugoslovanske armade in za tri mesece zamrznila proces osamosvajanja Slovenije in Hrvaške, je nadškof 30. junija ponovno poslal nujen poziv vsem škofovskim konferencam v Evropi in vsem katoliškim organizacijam, naj okrepijo svoja prizadevanja za prenehanje vojaške agresije in okupacije Slovenije. Slovenija je razglasila svojo neodvisnost zato, da bi zavarovala svojo demokracijo. Nadškof je očital vojski, da ne spoštuje mednarodnih konvencij in posebej ne pravice narodov do samoodločbe. „Zato Vas prosimo“, je zapisal nadškof Šuštar v svojem pozivu, „da si pri svojih vladah prizadevate za priznanje Slovenije kot neodvisne države. Takojšnje priznanje Slovenije bo najučinkovitejše sredstvo za obrambo demokracije“.

Četrtega julija je v papeževem imenu kardinal Angelo Sodano sporočil nadškofu, da je papež solidaren s Slovenijo in vse odgovorne nujno pozval, naj takoj prenehajo z nasiljem. Pravično rešitev za zakonite težnje slovenskega naroda je mogoče najti le s pogovori. Nadškof se je papežu zahvalil še isti dan, v intervjuju za nemško tiskovno agencijo pa je ponovno pozval vlade evropskih držav k čim prejšnjemu mednarodnem priznanju Slovenije.

Pozivu so se prvi odzvali poslanci evropskega parlamenta. Šestega julija so nadškofa obiskali predsednik medparlamentarne delegacije za srednjo in vzhodno Evropo dr. Oto Habsburg, podpredsednica delegacije Doris Pack in poslanca Pavlos Sarlis in Arie Ooslander, da bi se na licu mesta prepričali o nastalih razmerah v Sloveniji. Istega dne je papež Janez Pavel II. v telegramu nadškofu Šuštarju zapisal, da je blizu vsem, ki objokujejo svoje mrtve in ranjene in živijo v bolečini in strahu. "Še enkrat ponavljam", je zapisal papež v svojem telegramu, „da ni mogoče s silo preprečiti upravičenih teženj Slovenije po pravični rešitvi krize. Apeliram na oblastnike vseh republik, naj uporabijo razum“. V mesecu juliju so nadškofa obiskale številne delegacije, ki so želele dati podporo nadškofu in slovenskemu narodu v celoti na njegovi poti k samostojnosti in demokracije. Papežev odposlanec kardinal Jean-Louis Tauran pa je nadškofu zagotovil, da si Sveta stolica prizadeva za spoštovanje pravic vseh narodov Jugoslavije, ki so se svobodno in demokratično odločili za samostojnost. Papež zato odločno nasprotuje vsakršni uporabi sile. Sveti oče je v preteklih mesecih večkrat apeliral na odgovorne, naj priznajo legitimne pravice narodov in rešujejo probleme brez uporabe sile. Za priznanje Slovenije se je Sveti sedež odločno zavzel pri Evropski skupnosti, na zasedanju Konference o evropski varnosti in sodelovanju v Pragi in na zborovanju o narodnih manjšinah 27. julija v Ženevi. 13. januarja leta 1992 je Sveti sedež, ki je od samega začetka podprl Slovenijo ter se intenzivno zavzemal za mirno rešitev krize in mednarodno priznanje Slovenije in Hrvaške, obe državi tudi uradno priznal kot samostojni in neodvisni. V izjavi za javnost je nadškof Šuštar ob tem dogodku poudaril: „Hvaležni smo papežu Janezu Pavlu II., ki se je že ob napadu na Slovenijo 27. junija 1991 izredno zavzel za spoštovanje človekovih pravic, za mir, svobodo in enakopravnost Slovenije. Moralna avtoriteta sicer majhne vatikanske države je v svetu izredno velika. Prepričani smo, da bo vatikansko mednarodno priznanje samostojne države Slovenije imelo močan vpliv na druge države“.

Šuštarjeva napoved se je uresničila. Dva dni za Svetim sedežem so Slovenijo priznale države Evropske skupnosti, nato pa se je utrgal pravi plaz priznanj. V skupni izjavi Slovenske pokrajinske škofovske konference so škofje med drugim zapisali: „Z doseženim mednarodnim priznanjem smo obrnili stran narodove zgodovine. Pred nami je zelo zahtevna prihodnost. Od nas terja medsebojno spoštovanje, kulturni dialog, odprtost in razumevanje, slogo in pošteno sodelovanje. Mednarodno priznana slovenska država bo imela svoj pomen predvsem tedaj, če bo pospeševala ne le svoje gospodarsko in politično uveljavljanje, temveč tudi duhovno blaginjo, kulturni, moralni in verski napredek vseh naših državljanov. Zato si hočemo prizadevati tudi v prihodnje. K temu delu v suvereni državi Sloveniji vabimo vse katoliške vernike in vse druge sodržavljane v zaupanju v božjo pomoč“.

Žal je ta želja slovenskih škofov, izražena v skupni izjavi, ki jo je podpisal nadškof metropolit dr. Alojzij Šuštar, vse do danes ostala neuresničena. Slovencem je bilo očitno laže doseči samostojno in mednarodno priznano državo, kot uveljaviti medsebojno spoštovanje in kulturni dialog, odprtost in razumevanje, slogo in pošteno sodelovanje.