Račun, prosim

| 31.05.2011, 13:26

Če je med vami kdo, ki redno spremlja naše komentarje, potem ve, da jaz rad v njem popišem tudi čisto osebne občutke. Morda zato, ker komentar žanrsko doživljam kot privilegij posameznika, da izpove bolečino, veselje, upanje ali strahove celotne družbe. Ko se je bližal datum tokratnega komentarja, so se vame vedno znova vračale naslednje misli; pisati o vladi, nesmisel, saj ni mogoče, da bi ljudje ne videli, o ZARES, LDS, še o referendumu se mi ne zdi vredno izgubljati besed, saj imam občutek, da bi karkoli na referendumu padlo, ker ljudje to razumejo kot plebiscitarno izražanje proti sedanji vladi. Ne, za to da občutiš duha današnjega stanja res ni potrebno biti pretirano senzibilen. Poleg stanja pri nas pa me skrbi tudi smer in hitrost v katero se giblje ves svet.

Čeprav se ocenjujem kot zmernega optimista, mi skrbi vse bolj kratijo spanec, vse bolj sem namreč prepričan, da se vsi skupaj bližamo blagajni in da bo po izstavljenem računu nas in še nekaj rodov naših zanamcev, bolela glava.

Ni novica, če rečem, da bi vsi radi čim hitreje in čim lažje prišli do čim več denarja. Nič narobe, vsi smo zgolj ljudje. Težava nastane, ker po zakonu narave pretirano dodano vrednost plača nekdo drug. Če trgovec, na primer, hoče hitro zaslužiti, mora čimbolj zbiti ceno kmetu in izdelek čim dražje prodati kupcu. Trgovčev pohlep plačata torej kmet in kupec. Kupec, ki ima svojo službo, navije svoje cene, kaj pa kmet? Privije zemljo, škropi, gnoji, zaliva in izčrpava preko vseh meja. Je torej kriv samo on? Ali smo vsi?

To je seveda najenostavnejši princip služenja z dodano vrednostjo, ki pa se na različne načine in na različnih nivojih dogaja v tržnem gospodarstvu. Najvišji donosi so na državni tržnici, kjer so izumili neštevilne načine za povečevanje te vrednosti. Od najosnovnejšega, plač politikov, pa prek raznih dodatkov, do naročil, subvencij, poroštev pri jemanju posojil... naštevanje bi šlo lahko v nedogled. Toda vse to na koncu nekdo plača in ta čas se bliža hitreje, kot si morda mislimo.

Nedavno sem slišal zgodbo, ko je tatu, ki se je odpravil krast, v hiši ogrizel pes. Tat je lastnika tožil in tožbo dobil.

Zgodba se mi zdi zanimiva, ker dobro opiše absurdnost nadvlade zakonodaje in popolno umanjkanje zdravega razuma. Neplačevanje delavcev, njihovih socialnih prispevkov in dolgotrajno sojenje propadlim direktorjem, ko se na sodiščih prerekajo okoli vejic in pik, spada v isto kategorijo. Pa nisem, da se razumemo, zagovornik uličnih obračunov, ampak kar je preveč je pač preveč.

Napredek zahodne civilizacije je nekje v razvoju izgubil tistih deset zapovedi, ki jih poznamo po imenu Božje. Morda se jim je odrekel zaradi zahteve po popolni osvobojenosti od Boga.

Toda sodoben človek je ob tem, ko je deset Božjih zapovedi najprej zapakiral v vrečo z naslovom, nazadnjaška religija in jih nato brez občutka slabe vesti vrgel stran, pozabil, da so te zapovedi stare kot je staro človeštvo in da večina teh zapovedi velja tudi za naravne zapovedi, skratka nimajo nič opraviti s tem, ali je kdo veren ali ne in se jih drži zaradi vere, ali pa se jih ne. Kot ni pomembno na primer, kakšen poklic nekdo opravlja; lahko je zdravnik, šofer, duhovnik, prodajalec, najprej mora biti človek in pošten. Če ni, bo delal manjšo ali večjo škodo, karkoli že pač dela.

Dandanašnje se verniki, pa v mislih nimam samo kristjanov, res lahko velikokrat počutimo neumno, saj za druge veljajo zgolj zakoni in če iznajdeš način, da po zakonu, seveda, nesramno obogatiš, pa čeprav pri tem evidentno izkoriščaš sočloveka, ne manjka dosti, da ti na kakšnem zborovanju menedžerjev za to še kaj pripnejo na prsi in te nagradijo z gromkim aplavzom.

Toda kdor pozorno prisluhne, lahko že sliši cingljanje blagajne. Vsemogoči artikli na traku na njej neusmiljeno množijo znesek in od nas bodo kmalu terjali zapitek.

V zadnjih nekaj mesecih si država Slovenija zgolj za to, da se vse vrti pod normalnimi obrati, izposodi 200 milijonov evrov. Ko sem nedavno slišal to številko in jo delil s številom državljanov, me je streslo. Slovenija si vsak mesec izposodi 100 Evrov na prebivalca in to, dragi moji, je dodana vrednost, ki jo porabimo, čeprav je nismo zaslužili in jo bomo morali z obrestmi vrniti.

Ob tem bi vas rad na nekaj opozoril. Cena oklepnikov, saj veste, to so tiste Patrie, ki so dvignile toliko prahu, je 280 milijonov Evrov in je torej pravi mačji kašelj v primerjavi z zgornjo številko, vladni falcon, 28 milijonov pa drobiž. Zato pozor, tisti, ki bodo mahali s takšnimi in podobnimi projekti, zgolj dvigujejo meglo in se ali ne spoznajo na številke, ali pa vas spet hočejo žejne prepeljati čez vodo.

Rad bi končal optimistično, pa se bojim, da je ta možnost krhka kot dih, saj je ljudi težko prepričati, da jim bo bolje, če jim bo nekaj časa šlo slabše. Takšen je pač človek, zgolj zvest svoji naravi.

Potrebujemo vso modrost, kar je premoremo vsi skupaj, da na vse mogoče vodilne položaje postavimo sposobne ljudi. Še več, potrebujemo modre. Zame je moder tisti vodja, ki okoli sebe zna zbrati še bolj sposobne, kot je sam. Prav tega pogrešam tudi pri trenutni opoziciji. Veliko je sposobnih, toda malo modrih. Če imajo ušesa, naj prisluhnejo. Če imajo srce, bi nanj položil to prošnjo; bodite modri in cilje postavite tako daleč v prihodnost, da jih vi gotovo ne boste mogli dočakati, tako ponižni, da boste zmogli slišati najmanjšega, ki ste mu nadrejeni in tako odločni, da boste zmogli vse to uresničiti.

Zdaj pa mi, prosim, oprostite. Zdi se mi, da v denarnici nimam dovolj denarja, pred bankomatom pa se nabira vrsta. Pred njim stojijo Grk, Portugalec, Irec, Španec...