Lidija Čop
Prevzetnost in pristranost za Guinessov rekord
K tokratnemu razmišljanju me je spodbudil prijatelj iz študijskih let na podiplomskem študiju oziroma njegov odhod iz Slovenije. Že pred nekaj meseci se je odločil, da životarjenju kljub visoki izobrazbi in svojem lastnem podjetju naredi konec in se »s trebuhom za kruhom« odpravi v tujino. Prepričan je, da slabše kot je stanje pri nas v tem trenutku ni bilo nikoli, žal pa napoveduje takšno stanje še za kar nekaj let. Edino, kar je pohvalil v času pripravljanja na odhod, pa je dobro delovanje trga delovne sile znotraj Evropske unije.
Sicer pa ni on edini, ki ni videl drugega izhoda. Vse večje je število tistih, ki zatrjujejo, da naša vlada izgublja stik z realnostjo in tako tudi izgublja svoj pomen, ime, veljavo in zaupanje. Skoraj smešno pa je, da je prav ta vlada še vedno trdno prepričana in zaverovana vase, da je odlična, če ne celo najboljša na svetu. Po mnenju ne samo poznavalcev, temveč tudi »navadnih« ljudi, pa je le-ta vse bolj razsipna, vzvišena, neučinkovita in nekredibilna,. Ukvarja se zgolj z občudovanjem same sebe.
Trenutno najbolj vroča tema je seveda pokojninska reforma. Če ta ne bo sprejeta, obstaja velika verjetnost padca bonitete in še več denarja bomo morali namenjati za posledično višje obresti. A namesto da bi se snovalci reforme nanjo tudi resno osredotočili, da bi znali jasno postaviti prioritete, pa raje dražijo ljudi. Verjetno ljudje niso proti pokojninski reformi kot taki, saj je vsem jasno da je ta nujno potrebna in to nujnost občutijo tudi sami na lastni koži. Enostavno ne zaupajo več trenutni vladi in posledično nobenemu njenemu predlogu.
Različnih potegavščin vlade in njenih ministrov smo deležni skoraj vsak dan. Spomnimo se samo, kako spretno je finančni minister prelisičil organizatorje dokapitalizacije Nove Kreditne banke Maribor. Država naj pri tem ne bi sodelovala, s čimer bi se okrepil interes za nakup delnic, potem pa je agencija za upravljanje kapitalskih naložb državnim podjetjem naložila, naj kupijo delnice banke. Elegantno neumna odločitev, ni kaj. Ta izvirnost je pripeljala do novih, za ostali svet nenavadnih, lastnikov banke – elektropodjetja in Pošta?! Pa naj kdo reče, da si ne zaslužimo nagrade za najbolj inovativno potezo. Seveda vemo, da država ne želi zmanjšati svojega deleža v banki, a bi to željo lahko uresničila s spodbujanjem svojih podjetij k boljšemu poslovanju ne pa s siljenjem h kupovanju delnic banke. Tako pa nam jasno kaže, da smo ljudje lahek plen zvijač in prevar, saj bomo tako, kot že neštetokrat doslej, prav davkoplačevalci morali seči globlje v žep.
Verjetno že pomladni ptički prepevajo žalostinke o vladnih polomijah, če jih ponovimo le nekaj: vlada ne zna organizirati manj dragega in učinkovitejšega aparata, ni racionalna, ne zna razbremeniti dela, ne zna ustvariti prijaznejše poslovne klime, noče privatizirati, in še bi lahko naštevali. Obupali so tudi tuji naložbeniki, ki s sklonjeno glavo zapuščajo naš le navidezni raj pod Alpami.
Dejstvo je, da se recesija iz dneva v dan kaže v večjih razsežnostih, borza se nikakor ne more pobrati in je že nekaj časa na samem dnu, banke kot nekakšne rešiteljice gospodarstva pa navidezno ohranjamo pri življenju z umetnim dihanjem iz davkoplačevalskih pljuč.
In zakaj vlada vztraja pri svojih predlogih in se kljub rezultatom javnih raziskav o neuspelih referendumih oklepa svojih predlogov kot edine rešilne bilke? Po aprilski anketi Vox populi naj bi namreč pokojninska reforma zagotovo padla, še več - z delom vlade je nezadovoljnih že 82 odstotkov vprašanih.
Z uvedbo pokojninske reforme želi vlada seveda rešiti naraščajoči javni dolg. To bi bil najkonkretnejši kratkoročni ukrep, ki bi zagotovil ohranitev bonitetne ocene. V primeru padca reforme pa nas vlada straši z znižanjem bonitetne ocene države, dražjem zadolževanjem in ostrimi varčevalnimi ukrepi. Na drugi strani pa nasprotniki pokojninske reforme menijo, da ta ne bo kratkoročno reševala problem primanjkljaja, ker ne bo ustvarila nobenega delovnega mesta. Državo bi iz krize potegnilo le vitalno gospodarstvo, zato so ukrepi za spodbujanje gospodarske aktivnosti nujni bolj kot pokojninska reforma.
Obup, ki se polašča mnogih brezposelnih, slabo plačanih in tistih, ki enostavno ne vidijo svetle prihodnosti našega gospodarskega stanja se počasi, tako kot pri mojem prijatelju, spreminja v pogum za odločitev iskanja sreče preko meje. A prevzetne in samovšečne vlade to niti malo ne gane. Z vzvišenim pogledom navzgor tepta vse kar je nižje od njenega obzorja.
