Benedikt XVI. pri velikonočni vigiliji o stvarjenju
Papež in Sveti sedež | 23.04.2011, 23:30 Marta Jerebič
Papež Benedikt XVI. je nagovor pri velikonočni vigiliji namenil razmišljanju o stvarjenju in vprašanju, kaj je začetek vseh stvari.
„Počelo vseh stvari je stvariteljski Um, je ljubezen in svoboda,“ je poudaril papež. Če bi bil človek samo rezultat evolucijskega naključja nekje na obrobju vesolja, bi bilo njegovo življenje nesmiselno ali pa celo moteče za naravo, je dejal papež in dodal, da je bila na začetku Božja stvariteljska ljubezen. Bog je namreč svet ustvaril zato, da bi obstajal kraj, kjer lahko podarja svojo ljubezen in iz katerega bi se ljubeč odgovor vrnil k Njemu.
Postopek stvarjenja je v Stari zavezi strukturiran v okviru tedna dni, ki ima svoj vrhunec v soboti, ko so bili vsi lahko deležni Božjega počitka. Sobota je bila odraz zaveze med Bogom, človekom in stvarstvom. Ob velikonočni izkušnji kristjanov pa pride do spremembe, saj je sedmi dan nadomestil prvi dan kot dan srečanja z Bogom po Jezusu Kristusu, ki se je na prvi dan v tednu, torej v nedeljo, srečal s svojimi kot Vstali. Struktura tedna pri tem ni več usmerjena v zadnji dan, dan Božjega počitka, ampak v prvi dan tedna, dan srečanja z Vstalim, ko po papeževih besedah „Praznujemo dokončno zmago Stvarnika in njegovega stvarstva, zato odslej dokončno velja, da je razum močnejši od iracionalnosti, resnica močnejša od laži, ljubezen močnejša od smrti.“
Daljši povzetek papeževe homilije
Bistvena značilnost velikonočnega bdenja je dejstvo, da nas vodi v obširno srečanje s Svetim pismom. Cerkev nas želi prek panoramskega pregleda svetopisemskih odlomkov popeljati skozi zgodovino odrešenja, od stvarjenja, izvolitve in osvoboditve Izraela, do preroških pričevanj, skozi katera je ta zgodovina vedno jasneje usmerjena v Jezusa Kristusa. V bogoslužnem izročilu se ta berila imenujejo 'prerokbe', saj nam kažejo na intimni temelj in usmeritev zgodovine.
Stvarjenje
Pot skozi Sveto pismo se na veliko soboto začne s pripovedjo o stvarjenju. V njej ne bomo našli podatkov o zunanjem poteku dogodkov ob nastanku vesolja in človeka, pač pa smerokaz k bistvenemu, resničnemu počelu in cilju našega bitja. Po papeževem prepričanju je izredno pomembno, da med velikonočnim bedenjem spregovorimo o stvarjenju, kajti v nasprotnem primeru bi narobe razumeli Božjo zgodovino z ljudmi in izgubili izpred oči njen resnični red. Prvi člen naše vere se glasi: "Verujem v Boga, Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje". Če ta člen izpustimo, celotna zgodovina odrešenja postane preozka in premajhna. Življenje v veri Cerkve ne obsega samo področje čustev, občutkov in morda moralnih dolžnosti, ampak človeka v celoti, od izvora do večnosti. Samo zato, ker stvarjenje pripada Bogu, se lahko povsem zanesemo nanj. Samo zato, ker je On Stvarnik, nam lahko podari večno življenje.
Počelo vseh stvari je stvariteljski Um, je ljubezen in svoboda
Osrednje sporočilo stvarjenja pa seže še globlje s prvim stavkom Janezovega evangelija: "V začetku je bila Beseda". V pripovedi o stvarjenju se večkrat ponavlja izraz: "Bog je rekel...". Svet je proizvod Besede, Logosa. Logos pomeni 'razum', 'smisel', 'beseda'. Ni samo razum, ampak stvariteljski Um, ki govori in sporoča samega sebe. To je Um, ki je smisel in ustvarja smisel. Pripoved o stvarjenju nam torej sporoča, da je svet proizvod stvariteljskega Uma, s tem pa tudi, da na začetku vseh stvari ni nekaj, kar je brez razuma in svobode. Počelo vseh stvari je stvariteljski Um, je ljubezen in svoboda. Tukaj smo pred alternativo, ki je v igri v sporu med vero in nejevero: ali so iracionalnost, pomanjkanje svobode in naključje počelo vsega, ali pa je počelo bitja razum, svoboda in ljubezen. Ali je na prvem mestu iracionalno ali razum? To je po papeževem prepričanju končno vprašanje, s katerim se soočamo ob pripovedi o stvarjenju. Kot verniki seveda nanj odgovarjamo, da sta ob izvoru stvari razum in svoboda. Zato je dobro biti človeška oseba. Če bi bil človek samo rezultat evolucijskega naključja nekje na obrobju vesolja, bi bilo njegovo življenje nesmiselno ali pa celo moteče za naravo. Vendar je na začetku božji stvariteljski Um, ki je ustvaril tudi svobodo. Ker pa svobodo lahko zlorabimo, obstaja tudi to, kar stvarjenju nasprotuje. Kljub temu protislovju sta stvarjenje in človekovo življenje nekaj dobrega, kajti na začetku je dober Um, Božja stvariteljska ljubezen.
Razum močnejši od iracionalnosti
Starozavezna pripoved o stvarjenju nam jasno kaže tak red stvarnosti. Postopek stvarjenja je v tej pripovedi strukturiran v okviru tedna dni, ki ima svoj vrhunec v soboti, ko so bili vsi lahko deležni Božjega počitka. Sobota je bila odraz zaveze med Bogom, človekom in stvarstvom. Občestvo med Bogom in človekom ni nekaj, kar je bilo dodano pozneje, ko je bilo stvarjenje že končano, pač pa je zaveza, občestvo med Bogom in človekom, vključena v notranje bistvo stvarjenja. Bog je svet ustvaril zato, da bi obstajal kraj, kjer lahko podarja svojo ljubezen in iz katerega bi se ljubeč odgovor vrnil k Njemu. Ob velikonočni izkušnji kristjanov pa pride do spremembe, saj je sedmi dan nadomestil prvi dan kot dan srečanja z Bogom po Jezusu Kristusu, ki se je na prvi dan v tednu, torej v nedeljo, srečal s svojimi kot Vstali. Struktura tedna je s tem postavljena na glavo, saj ni več usmerjena v zadnji dan, dan Božjega počitka, ampak v prvi dan tedna, dan srečanja z Vstalim. Do tega srečanja prihaja vedno znova v evharistiji, kjer Gospod vedno znova stopa med svoje in se jim tako rekoč pusti dotakniti. To je tako rekoč epohalna sprememba, ki je vse od nastanka Cerkve naprej vplivala tudi na naravno logiko in ritem življenja. Po pripovedi o stvarjenju iz Prve Mojzesove knjige je prvi dan v tednu tisti, ko se stvarjenje začenja. Ta dan je po Kristusovi smrti in vstajenju postal prvi dan novega stvarjenja. Sedaj praznujemo dan, ko je Bog postal človek, trpel, umrl, bil pokopan in je vstal. Praznujemo dokončno zmago Stvarnika in njegovega stvarstva, zato odslej dokončno velja, da je razum močnejši od iracionalnosti, resnica močnejša od laži, ljubezen močnejša od smrti.
