Pred beatifikacijo Janeza Pavla II. slovesno tudi pri nas

Cerkev po svetu | 30.04.2011, 22:29

Naša krajevna Cerkev se veseli, da bo papež Janez Pavel II. prištet med blažene, zato se posebej pripravlja na beatifikacijo. V minulih dneh so se zvrstili številni dogodki, na katerih smo se Slovenci lahko spominjali njegove povezanosti z našim narodom. Slovesno pa je bilo tudi nocoj v svetišču svetega Jožefa na Poljanah v Ljubljani.

Celjska škofija je pripravila molitvene ure, koprska škofija se na poseben način spominja njegovega obiska v Postojni in nepozabnega srečanja z mladimi. V Ljubljani je bil v stolnici svetega Nikolaja včeraj simpozij o srcu Jezusovem v čast novemu blaženemu, v Duhovnem središču svetega Jožefa pa so v tem tednu pripravili duhovne večere, nocoj med 20. in 23. uro pa se je tam odvijalo tudi molitveno bdenje z neposrednim radijskim prenosom.

Začelo se je z molitvijo prvih večernic in uro bogoslužnega branja 2. velikonočne nedelje ter svetlim delom rožnega venca. Med molitvami so se poleg pesmi zvrstili tudi posnetki govorov, ki jih je imel papež Janez Pavel II. leta 1996 in 1999 na pastoralnih obiskih v Sloveniji. Sledila je sveta maša. Daroval jo je ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik.

 

Nagovor škofa Jamnika med mašo objavljamo v celoti.

Verujemo v občestvu, v obhajanju evharistije

Z Jezusom brezimna množica postane skupnost, občestvo

Ko Jezus pride med množico, se v brezimni gmoti tekanja in brezbrižnosti drug za drugega v tistem trenutku nekaj bistvenega spremeni. Jezus mednje prinese nekaj osebnega, posveti se jim, množica tedaj postane skupnost. Zavlada občutek pripadnosti, sem nekdo in nekomu pripadam, nekdo me potrebuje in me ima rad … Vem torej, zakaj sploh sem. Rodi se nov smisel, vem čemu sem. Jezusova prisotnost brezimno množico spremeni v občestvo.

Sveto pismo, evangeliji niso abstraktna teorija, ampak nas resno izzivajo k razmisleku, koliko smo se tudi mi sami predali sodobni »kulturi ugodja, udobja in bega pred odgovornostjo«. Ali je morda nekdo zelo blizu nas, ki mora, žal ponavljati besede iz Janezovega evangelija: Nimam človeka… Podobno kot mater Terezijo Gospod tudi nas vabi: Pridi, bodi moja luč.

Evangelij bele (jutrišnje) nedelje, nedelje Božje usmiljenja (prim. Jn 20,19–31): Tomaž veruje, ko je v občestvu. Takrat, ko je z apostoli, s prijatelji, more ljubiti svoje brate in sestre in izpovedati vero: Moj Gospod in moj Bog!

Molitveno bdenje bomo zaključili z obhajanjem evharistije. Jutri začenjamo Marijin mesec maj, na trgu sv. Petra v Rimu bo papež Benedikt XVI. papeža Janeza Pavla II. razglasil za blaženega, v mesecu maju pa se bomo veselili tudi godu blaženega Alojzija Grozdeta (1923–1943), ki je bil lani na slovenskem evharističnem kongresu v Celju razglašen za blaženega.

Kako pomembno vlogo ima Marija pri češčenju evharistije, kaže tudi dejstvo, da je papež Janez Pavel II. v okrožnici o evharistiji1 celo poglavje posvetil Mariji. Ob tem se lahko spomnimo na tradicionalni evharistični napev »Ave verum corpus natum de Maria virgine«, ki Jezusa v evharistiji pozdravlja z besedami: »Pozdravljeno, resnično telo, rojeno iz Device Marije.« Evharistijo čudovito povezuje z Marijo: Kristusovo telo, ki ga prejemamo pri evharistiji, ni drugačno od tistega, ki ga je prejel od Marije, torej nam Marija na nek način vsakokrat znova podarja sad svojega telesa. Vez med Marijo in evharistijo je tiha in skrita, vendar gre za zelo močno navzočnost.

Kapucin Raniero Cantalamessa po navdihu sv. Avguština zapiše: »Marija je žena vere, ki je spočela najprej v veri in šele nato v telesu. Zato je vir navdiha, da na Božje darove in milost odgovorimo z vero. Marija je bila žena, ki je hodila v veri, ki je v veri napredovala. Ki je morda poznala tudi napor v veri.«

In končno nam je pri pobožnosti do Marije čudovit zgled Lojze Grozde. Kristus je sad Marijinega brezmadežnega telesa, Lojze pa je vsa gimnazijska leta ob njenem oltarju prejemal sveto obhajilo. V peti šoli v Drobnih pesmih zapiše:

»O Marija, maj prihaja,

z njim na zemljo Ti prihajaš,

svojo mi roko podajaš,

da popelješ me do kraja,

kjer tvoj Sin, moj Bog, kraljuje,

s srečo srca napolnjuje.

Svet je ta kraj, draga Mati!

Tvoje šmarnice dehtijo,

bele svečice gorijo,

tu mi hočeš Njega dati!«

 

Škof Anton Jamnik je za molitveno bdenje pripravil tri nagovore. Med samim molitvenim bdenjem sta se zvrstila prva dva. V prvem se je ustavil ob zgledu blaženega papeža Janeza Pavla II. in blažene Matere Terezije, v drugem pa se je ustavil ob stiski sodobnega človeka, ki ji je papež Janez Pavel II. znal presenetljivo prisluhniti. Oba nagovora lahko preberete v nadaljevanju.

 

Svetost presega »zatohli dogmatizem in arogantno moraliziranje«

Timothy Radcliffe, angleški dominikanec, ki predava na oxfordski univerzi, se v enem od zadnjih del, ki govori o izzivih krščanstva v sodobnem času, sprašuje, kje je temeljna težava, da se v novih duhovnih iskanjih, ki vedno bolj naraščajo in so zanimiva za sodobnega iskalca, mnogi zanimajo za vsa mogoča druga verstva in razno »cocktail religioznost«, krščanstvo oziroma Cerkev pa ostajata nezanimiva in jih ne nagovarja(-ta). Postavlja si vprašanja o tem, če krščanstvo morda ni postalo utrujeno in naveličano? Ali nas kristjane vera res osvobaja, nam prinaša novo upanje in radost bivanja? Ali se zavedamo, da kot oznanjevalci ne moremo in ne smemo postavljati v središče sebe, kot da smo mi darovalci vere (in smo potem vedno razočarani in pesimistični), ampak da smo k bližnjim poslani predvsem zato, da v njih odkrivamo to, kar je Bog položil v vsakega človeka na tem planetu; tisto Božje, luč, Božjo podobo, večno lepoto bivanja. Ali smo zares velikonočni kristjani ali pa vse preveč godrnjamo, vidimo vse črno, bežimo pred reševanjem konfliktov in kar naprej živimo v navideznem strahu, da nam drugi želijo nekaj slabega, se čutimo ogrožene in se neprestano branimo pred nečim »od zunaj« in vidimo vsepovsod neke sovražne napade? Ali je tovrstna krščanska drža osvobajajoča in odrešujoča za sodobnega iskalca? – Odgovor na to retorično vprašanje je jasen! – Na problematičnost tovrstnih drž je opozoril tudi papež Benedikt XVI., ko je kristjanom v Veroni (v Italiji) spregovoril o tem, kako velika nevarnost je, da iz krščanstva naredimo »zatohli dogmatizem ali arogantno moraliziranje«.

Krščanska občestva, župnije, naj bi postajala prostor radosti, upanja, poguma, predvsem pa odrešujoča in možnost odkrivanja nove svobode bivanja. Preračunljivost, večna zaskrbljenost in vse večji individualizem, ki po besedah papeža Janeza Pavla II. pomenijo zaprtost vase in imajo za posledico apatičnost in utrujenost, ne pripomorejo k temu, da bi krščanstvo osvobajalo in odreševalo.

Vedno bolj »atomistična družba«, »družba cinične distance« po besedah pisatelja Draga Jančarja, uničuje medsebojne odnose in človek ostaja pogosto sam. In kristjani pred tem nismo imuni, ampak smo, žal otroci tega časa in vse premalo znamenje ter pričevalci pristnih in iskrenih medsebojnih odnosov.

Blaženo mati Terezijo je papež Janez Pavel II. 19. oktobra 2003 razglasil za blaženo. Tako mati Terezija kot papež Janez Pavel II. sta bila preizkušena v trpljenju in blizu vsem, ki trpijo.

Bl. Mati Terezija (1910–1997) nas skupaj s papežem Janezom Pavlom II. (1978–2005) vabi, da bi zoreli v ljubezni in resnici in tako vsaj malo uresničevali svojo poklicanost k svetosti. Mati Terezija je takole zapisala v svojih spominih in pismih: »Njegova pota so tako lepa. – Če pomislite, da se vsemogočni Bog sklanja tako globoko, da ljubi Vas in mene in naju uporabi – in da nam da občutek, da nas potrebuje. – Ko se staram, moje čudenje nad njegovo ponižnostjo bolj in bolj raste in ne ljubim ga zaradi tega, kar daje, marveč zaradi tega, kar je – Kruh Življenja – Lačni.«1 In na drugem mestu zapiše: »Moja ljubezen do Jezusa postaja vedno preprostejša in mislim, da tudi bolj osebna. – Kakor naši ubogi skušam tudi jaz sprejeti svojo revščino, da sem majhna, nemočna, nesposobna velike ljubezni … Bog nas je ustvaril, da bi bili ljubljeni po njegovi ljubezni in ne, da bi bili uničeni po svojem sovraštvu.«2

V tem je čudovito razodevanje in uresničevanje ljubezni in resnice. Bl. mati Terezija nam je lep zgled, kako spolniti Gospodovo postavo (prim. Gal 6,2 b) in še veliko več kot to; darovati se v popolni ljubezni, ki pomeni predvsem spolnjevanje Božje volje, ne pa neprestano iskanje samega sebe, tega večnega egocentrizma in egoizma, ki uničuje sodobnega človeka. In vztrajati tudi »v temni noči križa«, ki jo je doživljala mati Terezija: »Molite zame – kajti moje notranje življenje je vedno težje živeti. Biti zaljubljen in kljub temu ne ljubiti, živeti iz vere in kljub temu ne verovati. Izčrpati se in kljub temu biti v popolni temi. Molite zame … Božjo voljo sprejemam: ne v svojih občutkih, ampak s svojo voljo.«3 – Prav v tem je veličina bl. matere Terezije in papeža Janeza Pavla II. – njuna svetost – služiti in spolnjevati Božjo voljo. Bližnji je razodevanje Božjega obličja.

 

Papež Janez Pavel II. je v vsem svojem delovanju v globoki veri znal prisluhniti kriku sodobnega človeka: »Gospod, nimam človeka!« in tako živel po Jezusovem zgledu

Množica zdravih in bolnih. Eni hodijo in se prerivajo, govorijo, se prehitevajo, kličejo, drugi zopet opazujejo vrvež in z očmi iščejo in prosijo za sočutje in pomoč. Morda celo preklinjajo svojo nesrečo in zdravje zdravih. Na prvi pogled so vsi obrazi enaki, tukaj je vse nejasno. Tukaj ni človeka, tu je zgolj množica, v kateri posameznik ostaja sam.

Tako je bilo takrat v Betesdi,1 težko je bilo v množici izluščiti nekaj človeškega. Težko je biti človek z obrazom, ki govori o samostojni osebnosti. V čredniški in poplitveni množici je velika nevarnost, da človek izgubi veselje do življenja. Pierre Teilhard de Chardin (1881–1955) je dejal, da največja težava za človeštvo niso lakota, kuga, bolezni, ampak duhovna bolezen; to je: izguba veselja do življenja, do radosti bivanja. – Temu bi lahko rekli neke vrste vseenost, apatičnost in malodušje, ki je na meji življenjske utrujenosti.

Na videz je vse živo, vse se giblje, vse nekaj počne, nekaj govori in se z nečim zabava. Če pa bi hoteli ob vsem tem poiskati nekaj skupnega, postanemo vznemirjeni ob ugotovitvi, da gre za bolnike duha. – In vse to se odvija tudi danes med nami. Polagoma in nezavedno se nalezemo tovrstnega duha. Morda se navadimo na držo, da nas drugi ne skrbijo, zdi se nam nespodobno »vtikati se v njihovo bolezen«, nemoderno je biti zaskrbljen za človeka poleg sebe. – To je velik problem sodobne individualistične družbe.

Biti povsem sam s svojimi problemi – krik: Nimam človeka!

V čem je bilo bistvo problema v Betesdi? Kaj je pravzaprav glavna bolečina človeka, ki ga Jezus ozdravi, pa najbrž tudi vseh ostalih? Rešitev se skriva v odgovoru na Jezusovo vprašanje, če bi rad ozdravil. Bolni mu odgovori: »Nimam človeka …« – Problem je torej v tem, da je sam s svojimi problemi, da okrog njega tekajo človeške postave, tudi ogledujejo si ga, morda se celo sprašujejo o njegovi bolezni, vendar je to le radovednost, ki ga še vedno pušča samega in praznega … Bolnik je čisto sam. V Betesdi vlada občutek nepripadnosti, nikomur ne pripada, nikamor na spada, nikogar nima. Nihče se ne čuti odgovornega za bolnika. Nikomur ni potreben. Nihče ga ne potrebuje.

Jezus ga je videl …

Veliko ljudi je šlo tisti dan mimo tega bolnega človeka, vsi so ga spregledali, niso imeli časa za njega, toda potem pride On, ki mimo ne more brezbrižno. V svojem čutu in skrbi za človeka je čutil bolečino sočloveka. Ustavil se je. Zadržal je svoj korak, se sklonil, prisluhnil njegovi besedi sredi hrupa, ki ga povzroča množica. Ni se prepustil čredniškemu toku, ampak se je posvetil človeku …

Človek s svojo boleznijo, s svojim problemom je bil v tistemu trenutku zanj najbolj pomembno bitje, zato se mu je popolnoma posvetil. Dejansko se je z dušo in telesom ustavil pri njem.

Mnogi so namreč tekali mimo in bolnika sploh niso opazili, ker so se na vse skupaj, tudi na bedo življenja, že kar navadili, tako da jih sploh več ne vznemirja.

Toda Jezus ravna drugače. Vidi prav tistega, ki je najbolj trpel. Začne z najtežjim problemom, ne izogiba se težkim situacijam, ne beži pred človeškimi problemi, tudi ne odlaša, češ saj je jutri še čas. Jezus se ne ustraši, ne ovinkari, ne išče izgovorov, gre naravnost k najbolj temeljnim problemom. – In bolnik takoj pokaže, v čem je bistvo njegove bolečine: ne toliko bolezen sama, ampak dejstvo, da nima človeka. – Vprašanje za vse nas je: Ali imam odprte oči za sočloveka, sem ga sploh sposoben opaziti, ga vzeti zares, mu prisluhniti, ga razumeti …?