Kardinal Franc Rode
Kardinal Rode, p. Rupnik in Šter za Ognjišče o svetosti papeža Janeza Pavla II.
Radijski utrip | 25.04.2011, 17:15
V majski številki Ognjišča so objavljena pričevanja kardinala Franca Rodeta, patra Marka Ivana Rupnika in predsednika državnega odbora za pripravo papeževega obiska leta 1996 Andreja Štera o svetosti Janeza Pavla II..
Kardinal Franc Rode o svetosti Janeza Pavla II.:
Najprej sem ga spoznal od daleč. Ko sem tisti topli oktobrski večer 1978 slišal po radiu njegov čisti, junaški moški glas, ko je z balkona svetega Petra govoril o daljni deželi, iz katere je prišel, in se predstavil Italiji in svetu kot novi pastir Cerkve, sem bil - priznam - očaran od notranje gotovosti, bogastva misli in srca, volje sonca in svobode, ki je žarela iz njegove osebnosti.
Ko sem se dve leti kasneje kot mlad sodelavec Papeškega sveta za neverne pred božičnimi prazniki srečal z njim in mu v slovenščini voščil za praznik, me je pod vtisom vzajemne simpatije vprašal: "Jesteš Hrvat?". "Ne, Sveti Oče, Slovenec!" Od tedaj sva se osebno poznala. Vem, da me je cenil kot sodelavca kardinala Pouparda in me je od časa do časa - vsaj enkrat na leto - povabil na kosilo v svoje stanovanje v tretje nadstropje apostolske palače. Med obedom ni dosti govoril. Raje je spraševal in poslušal, kaj mislimo o tem ali onem problemu, kako je bilo na zadnjem srečanju z ruskimi komunisti itd.
Ko sem ga kot ljubljanski nadškof obiskoval po službeni dolžnosti, se je vedno zanimal za odnos slovenske vlade do Cerkve in njeno pripravljenost urediti odnose s Svetim Sedežem z mednarodno veljavnim sporazumom. Posebno prisrčen je bil, ko sem ga obiskal s slovenskimi bogoslovci v svetem letu. Počasi, slovesno je s kretnjami in besedami pritrjeval mojim laskavim ocenam mladih fantov.
Zadnjič sem ga srečal na Reki med njegovim zadnjim potovanjem na Hrvaško, junija leta 2003. Dan je bil vroč in soparen in papež je bil izmučen, do kraja utrujen. Izgovoril sem mu nekaj besed v pozdrav. Ni imel več moči, da bi mi odgovoril.
Svetost v vsem tem? Da, v vsem tem. V njegovi dobrosrčnosti, v njegovi naklonjenosti in spoštovanju do sodelavcev, kljub napakam, ki smo jih kdaj zagrešili, v njegovi skromnosti, v popolni odsotnosti nečimrnosti, ko nikoli ni spregovoril o sebi ali se hvalil s svojimi uspehi (ki so bili vendarle ogromni). V njegovi neprekinjeni molitvi, v globoki pobožnosti, s katero je obhajal svete skrivnosti. Pa v njegovi nenarejeni, naravni, normalni človečnosti. V njegovem očetovskem srcu, ki je objemalo svet.
„Papežev slikar“ p. Marko Ivan Rupnik: Bil je človekoljuben, ker je bil bogoljuben
Srečanje z Janezom Pavlom II. me je tako močno nagovorilo, da lahko mirno rečem, da se je zaradi tega srečanja moje življenje spremenilo. Njegova človečnost je bila zares prostorje teofanije, Božjega razodevanja. Ob njem si takoj videl, da gre za res odrešenega človeka. Ves je bil presijan. Vedno sem bil presenečen, da na njem ni bilo senc. Njegova domačnost in preprostost je potrjevala, da je šlo res za luč in odrešenje. Ob njem se je človek počutil doma.
Kar pa zadeva njegov poseg v zgodovino in v njen tok, mislim, da je še prezgodaj za resnične ocene, vsekakor pa je pustil pečat Cerkve, ki ni gospodovalna in se ne ponaša, ampak je Cerkev služenja in ljubezni; je človekoljubna Cerkev prav zato, ker je bogoljubna.
Predsednik državnega odbora za pripravo papeževega obiska leta 1996 Andrej Šter v intervjuju za majsko številko Ognjišča o srečanjih z Janezom Pavlom II.
V pripravah sem se z njim trikrat srečal v Rimu. Sledilo je srečevanje ob obisku v Sloveniji. Na koncu sem se z njim srečal ob zahvalnem romanju v Rim. Že prej sem bil v Vatikanu, tudi z župnijskim zborom Predoslje. Obiskal sem vatikanske vrtove in sploh mi Vatikan ni bil neznan. Dotakne se te občutek, ko prideš iz izredno prometnega, hrupnega in hitečega mesta, kakor je Rim, v Vatikan. Še Trg sv. Petra v Vatikanu je poln ljudi, saj so tam velike množice. Potem pa se začne stvar umirjati. Zlasti v dvorani za osebne avdience. Kakor da bi se znašel v drugačnem svetu, v katerem vladata mir in zbranost. Ko sem se prvič osebno srečal s papežem, mi je vzelo besedo. Veleposlanik Falež nam je zabičeval: »Govorite, govorite! VI ste za to tu, da govorite.« Tako sem jaz začel z angleščino, papež pa je dejal: »Vi boste po slovensko, jaz 'po polsku'…« Pa sva se razumela. Z eno samo gesto je razblinil napetost, trema je splahnela … Potem sva govorila o obisku. Zagotovil sem mu, da ga pričakujemo in se ga veselimo, on pa je odvrnil, da že sedaj misli na to in blagoslavlja vse, ki za to delajo in se čuti povezanega s Slovenijo. Na koncu sem odhajal kar malo privzdignjen od tal…
Pri papežu nisem zaznal niti trohice napuha in zdi se mi ,da sem odhajal od njega drugačen, kakor sem prišel k njemu. To se je ponovilo vedno, ko sem se srečal z njim. Podobno se je zgodilo tudi na dvorišču škofije v Ljubljani. Ko se je prvi večer srečal z duhovniki v stolnici, se je potem utrujen rokoval z ljudmi še na dvorišču. Kot bi s seboj prinesel »transfuzijo miru«. Naj povem še izkušnjo policista, ki javno ni prakticiral vere, in je bil vodja tamkajšnjega varovanja: »Ko sem se loteval te naloge sem si mislil: le kaj mi tu počnemo? Pa saj je to samo en 'far'. Sedaj pa vidim, da je bilo zelo dobro, da smo bili zraven.« Marsikateri policist je po tistih srečanjih z duhovniki rekel: »Pa saj so to čisto normalni ljudje.« Pa tudi cerkveni ljudje so spoznali, da je veliko bolje, če med seboj sodelujemo. Tudi to je bila zelo pozitivna izkušnja.
