Mineva 21 let od prvih povojnih večstrankarskih volitev

Slovenija | 08.04.2011, 14:11

Na današnji dan pred enaindvajsetimi leti so bile v Sloveniji prve demokratične večstrankarske volitve po drugi svetovni vojni. Na njih je zmagal Demos - Demokratična opozicija Slovenije.

V njem so bile povezane Socialdemokratska zveza Slovenije, Slovenska demokratična zveza, Slovenski krščanski demokrati, Kmečka zveza in Zeleni Slovenije. V družbenopolitičnem zboru so te stranke dobile dobrih 54 odstotkov glasov, zato so lahko sestavile prvo demokratično vlado, ki jo je vodil Lojze Peterle.

Pot do prvih svobodnih večstrankarskih volitev, ki so potekale na cvetno nedeljo, 8. aprila 1990, ni bila samoumevna. Tlakovali so jih posamezniki in skupine iz slovenske pomladi, ki so zahtevale opdravo enopartijskega sistema, uveljavitev demokratičnih načel v družbi in tržno gospodarstvo. Vse to pa v Sloveniji, ki bi o sebi odločala nedovisno od Beograda. Zahtevo po svobodnih volitvah je ob ustanovitvi med drugim postavila tudi socialdemokratska zveza Slovenije, ki jo je ob ustanovitvi vodil France Tomšič.

Sedanja oblast obravnava osamosvojitelje slovenske države kot sovražnike, zoper katere so dovoljena vsa razpoložljiva sredstva

"Ne bi smeli pozabiti tistega, kar se nam je napovedalo z zgodovinskim dogodkom pred dobrimi dvajsetimi leti. Takrat je demokratična koalicija Demos, nastala iz gibanja Slovenske pomladi zmagala na demokratičnih volitvah in sestavila prvo demokratično izvoljeno vlado in prevzela oblast. To je bilo znamenje, da se na Slovenskem končuje skoraj polstoletna doba enopartijske diktature komunistične partije in obenem z njo prisilno sožitje Slovencev v jugoslovanskem velikodržavju pod naličjem bratstva in enotnosti," pa je ob 21. obletnici volitev na spletni strani SDS zapisal Viktor Blažič. Celotno besedilo objavljamo v nadaljevanju:

Izid druge svetovne vojne je Jugoslavijo in Slovence v njej uvrstil med nedemokratične sile zmagovite antifašistične koalicije. To se je zgodilo, ker tudi upor Slovencev zoper potujčenje, trojno okupacijo in trojno razkosanje slovenskega ozemlja ni bil izvirno slovenski, temveč ga je sprožila, vodila in tudi prevzela politična organizacija, disciplinsko zavezana mednarodnemu središču tuje velesile. Strategija tega vodenja in nadvlade se je bolj posvetila izvedbi stalinistične revolucije, oziroma smrtonosni odstranitvi tradicionalnega slovenskega političnega razreda s prizorišča in netenju slovenske državljanske vojne, kakor prvotno zamišljenemu osvobodilnemu boju.

Tako so Slovenci, ki so od osvobodilnega boja pričakovali uresničitev narodne emancipacije, ob koncu vojne doživeli ukinitev in razvrednotenje dveh temeljnih pridobitev tega boja, namreč slovenske partizanske vojske in Osvobodilne fronte. To je bila pot v novo, prikrito okupacijo, podprto z zastrašujočimi množičnimi pomori moštva premagane strani iz državljanske vojne. Namesto novega razvoja slovenske družbe se je začela njena sovjetizacija, z zaplembo privatne lastnine, kolektivizacijo kmetijstva, taboriščno ekonomijo, policijskim terorjem, stalinističnimi sodnimi procesi ter kultom osebnosti. Prav ta, tolikanj mrzlična vnema jugoslovanske partijske oblasti po posnemanju sovjetskih vzorcev pa je v samem središču imperija zbudila sume v resnične namene te politične blaznosti. Kominformski spor ni spremenil bistva totalitarne oblasti v Jugoslaviji. V tem sporu ni bilo elementov ljudskega upora, kakor pri Madžarih, Poljakih in Čehih, temveč je šlo le za rivalstvo dveh totalitarnih diktatur.

Dolga štiri desetletja so morala preteči, da se je vase sesul bankrotirani režim prisilnega sožitja in da je razpadla država, ki ni več služila ničemur drugemu kot temu, da zgolj obstaja. In je bila zato vzdrževana od zunaj. Prve demokratične volitve pred dobrimi dvajsetimi leti, še zlasti pa njihov izid, so dale jasno znamenje, v katero smer se želi razvijati slovenska družba ali vsaj njen večji del. Ta smer pa je pluralistična parlamentarna demokracija z deljeno oblastjo treh vej pravne države, t.j. zakonodajne, izvršne in sodne. S to novo smerjo je Slovenija pokazala, da želi izstopiti iz vrste držav z nedemokratično oblastjo, kakor je tudi izrazila resno namero,da se pridruži deželam z razvito demokracijo. Z odločitvijo za to smer je osamosvojena slovenska država že ob svojem začetku izkazala velike uspehe, še zlasti pa se je odlikovala za časa povrnjene pomladne vlade pod predsedstvom Janeza Janše, ki ji je uspelo povečati naglo gospodarsko rast in se izkazati z odličnim polletnim predsedovanjem Evropski uniji nedolgo zatem, ko je naša država postala polnopravna članica te zveze in je tudi sprejela njeno skupno valuto.

Vendar je naše napredovanje v tej smeri naletelo na oviro, ki jo predstavlja nerazčiščena totalitarna in zločinska dediščina iz preteklosti, oziroma zapuščina, ki jo danes predstavlja nasledstvo nekdanje enopartijske oblasti - sedanja vladna koalicija s svojo tendenco po oživitvi simbolov totalitarnega oblastništva iz preteklosti. Petdeset let po ustanovitvi Osvobodilne fronte se je našla skupina bojevnikov iz Slovenske pomladi, docela zunaj tedanje partijske oblasti in tudi njej navkljub, smelo prekršila komunistično prepoved iz leta 1941, po kateri bi kdorkoli, ki bi zunaj OF začel lastno osvobodilno vojno zoper okupatorje, zagrešil narodno izdajstvo. Izbrana skupina pogumnih Slovencev je bila pred dvajsetimi leti sposobna vzpostaviti oboroženo manevrsko strukturo, ki je, petdeset let po začetku krvave in jalove komunistične revolucije, izbojevala osamosvojitev slovenske države. Nasledstvo polstoletne enopartijske diktature v postavi pričujoče vladne koalicije se še danes vede, kakor da je še danes edina in izključna oblast na naših tleh in kakor da še vedno velja njena prepoved ustanavljanja osvobodilnih gibanj zunaj OF (zunaj oblasti partijskega nasledstva). V tem duhu sedanja oblast obravnava osamosvojitelje slovenske države kot sovražnike, zoper katere so dovoljena vsa razpoložljiva sredstva.

Zdi se, da naslednjo slovensko vlado čaka naloga, da ponovi in dopolni vedno bolj dvomljivo slovensko osamosvojitev in da tudi v temeljih obnovi njeno usihajočo demokracijo.

V NSi pa so zapisali, da želijo danes številni načrtno zamolčati ključen prispevek Demosa v procesu osamosvajanja in večji del zaslug za osamosvojitev pripisati dogodkom med leti 1941 in 1945. Gre za mešanje posledic z vzroki, menijo v NSi. Beseilo objavljamo v nadaljevanju:

Zelo jasno želimo poudariti, da se slovenski komunisti v osemdesetih letih niso reformirali zato, ker bi si želeli demokracijo, ampak zato, ker so jih v to prisilila nova družbena gibanja, iz katerih se je v nadaljevanju razvila politična opozicija, ki se je povezala v predvolilno koalicijo Demos. Konec osemdesetih let je novo nastala opozicija zahtevala demokratične in svobodne volitve.

Spomladi leta 1990 sta se v volilni kampanji soočila dva neenakovredna tekmeca. Stranke starega režima (komunisti, socialisti, mladinci) so imele v primerjavi z opozicijo, povezano v koalicijo Demos, odločilno premoč na ključnih področjih obvladovanja množičnih medijev, močnejše so bile v strokovnih in represivnih aparatih, številu aktivistov, finančnih sredstvih, državotvornih in drugih organizacijskih izkušnjah, podpori v drugih jugoslovanskih političnih sredinah itd., vendar je kljub vsemu 8. aprila 1990 na volitvah zmagala koalicija, ki je brez taktiziranja zelo jasno povedala, da si želi samostojno Slovenijo. Sporočilo naroda je bilo jasno.

Zmaga Demosa je bil prvi odločen korak v smeri odklapljanja od Jugoslavije, saj si je Peterletova vlada že v samem začetku, kot enega ključnih političnih ciljev, zastavila osamosvojitev Slovenije. Spomnimo naj, da so »prenovljeni« komunisti še pred volitvami 1990 govorili o Sloveniji v Jugoslaviji. Njihova Temeljna listina oziroma Slovenska deklaracija 89 je še vedno govorila o tem, v kakšni Jugoslaviji želimo živeti Slovenci.

Demosova zmaga je bila ključna za kasnejšo osamosvojitev Slovenije. Demos je predstavljal in združeval politično silo, ki je zbrala dovolj poguma in odločnosti, da prereže popkovino z Jugoslavijo. Kljub temu, da osamosvojitvi Slovenije niso bile naklonjene svetovne velesile in kljub temu, da so bile gospodarske razmere neugodne, je Demosova vlada, preko plebiscita, Slovenijo pripeljala do samostojne in mednarodne priznane države.

Demos in njegova zapuščina nam predstavljata navdih za naše delovanje. Slovenija je danes, tako kot konec osemdesetih let, zašla s prave poti, zato bi bilo smiselno razmišljati o novem Demosu, ki bi združeval pozitivno energijo in politično voljo, za gospodarsko in duhovno prenovo Slovenije.