Kdo naj praznuje?

| 29.04.2011, 09:14

Počitnic, praznikov se v teh dneh veselijo otroci, starši, staro in mlado in upam, da upravičeno. Za nekaj časa se je res potrebno ustaviti in poskrbeti za nove moči v duši in telesu.

Veliki teden in Velika noč, Dan upora proti okupatorju in Prvi maj, vse skupaj z roko v roki so nam naklonili kar nekaj prostih dni. To so spomini naše preteklosti in dnevi naše vsakdanjosti, neločljivi, živeli so jih naši starši, živimo jih mi, zapustili jih bomo našim potomcem. Vsak praznik zase nas opominja in spominja na minljivost časa in neminljivost vere, upanja in ljubezni. To troje, ki je brezčasno potrebno v odnosu do Boga, sočloveka in domovine.

Veliko mi pomenijo velikonočni prazniki, zato me kar malo zaboli, ko v poročilih na radiu in TV sicer povedo, da je Velika noč, ki pa jo praznujejo le kristjani. Nehote pomislim: "A kar tako, neka 'staroselska' skupina ljudi, ki se jih je civilizacija izognila, si je Veliko noč vzela v zakup?" Ob velikonočnem vzdušju v naših mestih in vaseh, ko so zvonovi praznično peli, ljudje z okrašenimi košarami nosili k blagoslovu velikonočne jedi, predvsem pa veselo prepevali Alelujo v procesijah in polnih cerkvah, res ni bilo čutiti te majhnosti. Vsak človek sicer praznuje po svoje, pa vendar nam je vsem skupni izvir praznovanja - Velika noč, Gospodovo vstajenje. Ni druge alternative, pa če je komu prav ali ne, 2000 let pijemo kelih upanja, veselja in radosti, ki se je posredno ali neposredno dotaknil vseh državljanov in državljank RS in prav je tako. Ne poznam junaka, ki bi imel kaj proti ali celo zahteval referendum, da je treba na velikonočni ponedeljek v šolo, službo, na njive, v tovarne. Zato ne skrivajmo dediščine naših staršev in dovolimo praznovanje Velike noči tudi zanamcem.

Spoštujem tudi Dan upora proti okupatorju, v moji zavesti so žive zgodbe preteklih generacij, ki so se ne le na ta dan, marveč desetletja in stoletja trudili za obstoj naroda, materinega jezika in svojo državo. Kako je bilo drugod ne vem, preveč je mešanih informacij, za Primorsko pa lahko trdim, da je bil edini vzrok upora ohraniti slovenski narod in jezik. Zakaj to pišem, ker me tudi tukaj vedno znova zaboli, da si še vedno neka preživeta ideologija vzame v zakup praznovanje upora proti okupatorju. Ta praznik je praznik vseh državljank in državljanov RS in ni potrebe, da v našem imenu kričijo neumnosti ter nas vzpodbujajo k bojkotiranju strank, k prelomu zgodovine, k ponovnemu uporu. Mi smo svoje dosegli, imamo samostojno Slovenijo, le več pravičnosti in poštenja je potrebnega, tega pa se ne doseže na barikadah, temveč v srcu vsakega človeka. A je res tako težko razumeti, da je to dan, ko naj v naših mestih in vaseh zaživi slovenska beseda in slovenska pesem, čista in iskrena, lepo v knjižnem jeziku napisana, tista beseda, ki je bila teptana in zasramovana, zaradi katere so se naši predniki bali, se uprli in tudi darovali življenje. Pesniki, pisatelji, skladatelji in vsi, ki ljubimo slovensko kulturo ne dovolimo, da nas iz tega praznika izključijo ljudje, ki jim je sveta le članska izkaznica ali judežev denar. Končno lahko vsi, brez organiziranih proslav, na glas s polnimi pljuči zapojemo Žive naj vsi narodi …

Tretji pomemben praznik teh dni je Prvi maj, Praznik dela in godovni dan svetega Jožefa delavca. Tudi tu je, vsaj po moje, na vprašanje kdo naj ta dan praznuje, odgovor boleč. 115.000 brezposelnih državljanov in državljank Slovenije prav gotovo nima kaj praznovati, vsi, ki že mesece niso dobili plač tudi ne. Pred časom je po spletu krožil poziv k prvomajski revoluciji pred parlamentom. V tem pozivu ne vidim smisla, sama zase pa malo hudomušno menim, da je revolucije že v parlamentu dovolj. Kar naenkrat jih je kar nekaj, ki so nam obljubljali med in mleko, sedaj pa pravijo: »Se ne gremo več«. Gospodje izvoljenci, a vas ni sram? Če že hočete v družino in družbo vnesti vašo ideologijo, ki temelji na igri 'vzemi ali pusti' si v službi ljudstva tega ne smete in ne morete privoščiti. Spomnite se volitev, ko ste nas prepričevali, da ste prav vi tisti, ki boste poskrbeli za blaginjo slovenskega človeka. Zaupali smo vam, zato ste zasedli pomembne stolčke, ki so dobro plačani iz denarja taistih ljudi, ki smo vas postavili. Torej, ponovite scenarij: ponovno najemite avtobuse (tokrat za svoj denar) in se ponovno vozite po Sloveniji po dolgem in počez in prosite svoje volivke in volivce, da vas razrešijo. Povejte nam v obraz, da ste lagali. Morda so te besede nekoliko trde, vendar v zadnjih letih sem na Karitas srečala vse preveč ljudi, ki jim je vaša politika vzela dostojanstvo in upanje. Tako, kot so nekateri vaši učitelji oblatili pošten boj večine partizanov, tako ste vi s svojimi vrečami brez dna oblatili demokracijo, ki je v svojem bistvu edina pot iz krize. Vem, da to spada v prejšnje poglavje o uporu, vendar se, žal, podoben scenarij, ponavlja na vseh porah družbenega in političnega življenja. Edino pošteno praznovanje prvega maja, ki v danem trenutku pride v poštev je zahvalno pismo vlade vsem podjetjem in posameznikom, delavcem in delavkam, ki delajo in ustvarjajo ter s plačanimi prispevki polnijo proračun. Vse drugo je prodajanje megle. Tiste pa, ki bomo na praznik svetega Jožefa delavca obiskali cerkve ali pa molili na samem prosim, da nekaj svoji prošenj namenite Bogu za vse, ki jih skrbi in boli izguba dela, da bi jim dal moči in spoznanje, da zaprta vrata propadle ene tovarne, še ne pomenijo, da sta propadla tudi pravičnost in upanje. Morda v razmislek; pri nas in v večini evropskih držav se prvi maj imenuje Praznik dela, v Ameriki, kjer se je pravzaprav ta dan rodil pa se 1. maja praznuje Dan prava, ki kaže na pomen pravnega sistema na družbo in ureditev; v tem trenutku bi bilo potrebno pri nas združit oboje, pa bi šlo.

Pa vse dobro vam želim!