Zakaj in česa se v Sloveniji še vedno bojimo?

Slovenija | 26.04.2011, 14:50

Ne bojte se je bilo neuradno geslo papeža Janeza Pavla II. Sveti oče ga je prvič izrekel na umestitveni maši 22. oktobra 1978 in ga ponavljal povsod po svetu – tudi v Sloveniji. Pravijo, da ga je izrekel skoraj 400-krat.

Tudi velikonočni prazniki so nas utrdili v veri, Jezusovo sporočilo je zagotovo: "Ne bojte se." To bi lahko končno dojeli tudi mediji in začeli ob cerkvenih praznikih poročati, da praznujemo, ne pa: "kristjani praznujejo." 3. oseba množine me v tem primeru, ki pa ni osamljen, res zelo moti. Ali tudi po 20 letih demokracije tega ne zmorejo? Najbolj me jezi, ker bomo jutri najbrž poslušali, da Slovenci praznujemo dan upora. S stisnjeno pestjo in kovancem, ki poglabljata razdvojenost med nami. Ne, hvala. To so simboli in ljudje, ki ne opogumljajo ampak strašijo, to so dejstva preteklosti, ki je ljudi zatirala v temeljnih človekovih pravicah in na ta način tudi vladala.

Ko je bil papež Janez Pavel II. na obisku v Sloveniji, sem bila študentka in sem papeževo vzpodbudo Ne bojte se z lahkoto sprejela in živela. Toda danes – joj, danes se bojim marsičesa. Zakaj? Zdi se mi, da je v slovenski politiki po letošnji veliki noči ostala le še noč – vladna koalicija razpada po delih, nekateri si bodo privoščili še dvorjenje, drugi se bodo, najbrž s stisnjenimi pestmi, ki jih tako radi upodabljajo, upirali realnosti in vladali. Saj smo pred kratki slišali: "Do takrat pa bom jaz vodil vlado, tako kot mislim, da je prav, za dobro te države. Pika!" Če je bilo pred časom to obnašanje vladne koalicije tragikomično, je sedaj le še tragično. Z vlado je po zadnjih anketah vox populi nezadovoljnih skoraj 80 odstotkov volivcev. V zadnjem letu se je delež nezadovoljnih povečal za tretjino, v primerjavi z letom 2009 pa jih je kar dvakrat več.

Čeprav nezadovoljstvo vzbuja skrb, hkrati rojeva upanje, saj smo tako svobodni, da si upamo, povedati, da nismo zadovoljni. Čas se je spremenil tudi zaradi papeža Janeza Pavla II. Sam je doživel krutost komunističnega režima v svoji rodni domovini Poljski, zato se je tako prizadeval, da nas je naučil, da se moramo boriti – ne proti, ampak za – za svobodo človeka, za temeljne človekove pravice, za življenje …

A v tem je slovenski politični problem. Na političnem odru se borijo drug proti drugemu, s stisnjenimi pestmi, s pretkanimi spletkami, političnimi igricami, ki jih preigravajo že 20 let. Zato me je strah. Strah me je dvoličnosti, ki vlada v našem političnem okolju in so jo politiki pokazali tudi ob prihodu papeža Janeza Pavla II. Čeprav je bil in je še vedno njihov odnos do Cerkve negativen, vemo, kdo je bil takrat na oblasti, so se »komolčili« za prve vrste in srečanja s tem velikim človekom. Pa ne vem, ali naj jim zamerim, ali je v tem skrit razlog za drobec optimizma – če so v papežu Janezu Pavlu II.  prepoznali veličino in karizmo, mogoče le niso čisto zaslepljeni. A delajo tako kot so, teptajo pravice, torej jih ni prevzel. Vsaj ne v tolikšni meri, da bi ga skušali vsaj v čem posnemati.

Bi predčasne volitve, ki se v teh dneh večkrat omenjajo, kaj spremenile? Ne vem. Dokler politiki, pa naj bodo levi ali desni, čeprav ne vem več, kateri je kateri, ne bodo delali za skupno dobro, ne bo nič. Dokler ne bodo iskali rešitev, ampak se le obtoževali, bomo padali v brezno brezupa. Dokler nam bodo rešitve ponujali le v predvolilnih obljubah, ki so pri vseh strankah krasne, ne bodo pa jih udejanjili, se nam ne obeta nič lepega. Dokler se bomo zadolževali, da bomo reševali oropana podjetja, tajkuni pa se bodo prosto sprehajali naokrog, bodo krivice preveč kričale. To ni pravična družba, to ni družba, ki si jo zasluži človek 21. stoletja. Nikjer na svetu. To je ves čas oznanjal papež Janez Pavel II., ki je poznal svet in se soočal s človeškimi stiskami.

In če pomislimo na naše prednike, ki so živeli v neprimerljivo težjih pogojih kot mi, je zadnji čas, da se predramimo in ne s tarnanjem, ampak odločnimi dejanji naredimo kaj dobrega za našo domovino. Šele ko bomo vsi delali za Slovenijo in ne proti njej, bomo na pravi poti. Le tako bomo lahko  svojim otrokom pogledali v oči in jim odprli vrata prihodnosti, na katerih bo z velikimi črkami izpisana misel papeža Janeza Pavla II., ki bo v nedeljo prištet med blažene: "Ne bojte se!"