Latinska Amerika praznuje svojega zavetnika
Cerkev po svetu | 23.03.2011, 11:13 Petra Stopar
Katoličani v Latinski Ameriki se danes spominjajo življenja in delovanja svetega Turibija iz Mongroveja. Škof iz 16. stoletja je podprl pravice perujskih staroselcev ter postal eden prvih razglašenih svetnikov Latinske Amerike.
Turibij se je leta 1538 rodil v španski plemiški družini kraljevine Leon. Veliko je molil, se postil in dajal revežem že kot otrok. Potem je vsak dan molil rožni venec in mali Marijin oficij. Na univerzi v Salamanki je študiral pravo ter pet let delal kot sodnik na območju Granade. Njegova razsodnost, modrost in marljivost je pritegnila pozornost kralja Filipa II., ki ga je še kot laika hotel poslati za misijonskega škofa v špansko kolonijo Peru. Turibij se je tega zelo prestrašil ter protestiral pri kralju in cerkvenih oblasteh, da niti duhovnik ni in da te službe ne more sprejeti. V številnih pismih je pojasnjeval, da osebno ni sposoben biti nadškof v Limi, prav tako pa tudi kanonsko pravo ne dovoljuje, da bi laik postal nadškof. Slednjič pa ni imel druge izbire, kakor da sprejme. V škofa je bil pri 43 letih posvečen leta 1581 in je takoj odšel v Limo v Peruju.
Iz ljubezni do domačinov
Novi nadškof je takoj prepotoval skalnato in gorato nadškofijo, kjer je opazil najslabše posledice kolonizacije nad zasužnjenimi in zatiranimi domačini in pri številnih kolonialistih, ki so v pohlepu po bogastvu izgubili dušo. Odgovoril je z lastno pokoro in postom, potoval, podeljeval zakramente, poučeval v veri ter odpiral šole, semenišča in bolnišnice. Za domačine je bil glasnik evangelija in jih imel za dragocenejše bogastvo, kakor sta zlato in srebro v deželi. Za številne kolonialiste, ki s svojim vedenjem niso kazali sledov o katoliški veri, pa je bil preroški bič. Njegov trud je pri njih izzval grajo in nasprotovanje. Turibiju je uspelo, da je svojo nadškofijo v divjih in nevarnih razmerah obiskal trikrat; vizitacije so mu vzele kar polovico njegovega 25-letnega služenja v Limi.
Cerkev v Peruju je z več krajevnimi zbori duhovnikov združil na upravni ravni, znan pa je tudi po tem, da je več dni potoval, da je enemu človeku prinesel veselo oznanilo. Leta 1606 je hudo zbolel. Čutil je, da se mu bliža smrt. Odločil je, naj njegovo imetje razdelijo revežem. 23. marca je umrl in leto zatem je bilo njegovo telo nestrohnjeno. Za svetnika je bil razglašen leta 1726. Danes ga častijo kot zavetnika pravic domačinov in latinskoameriških škofov.
