Slovenija ima še vedno partijsko strukturo države!
Slovenija | 30.03.2011, 18:00
Z zadnjo oddajo Pogovor o v marcu smo se pridružili vrsti okroglih miz Slovenskih 20, ki so se zvrstile v škofijskih mestih. Naš gostje bil prvi predsednik državnega zbora oziroma skupščine Republike Slovenije France Bučar. Z njim smo se pogovarjali o dogodkih, ki so tlakovali pot do samostojne Slovenije, o rojstvu naše države ter o njegovih pogledih na dvajset let samostojnosti oziroma na našo prihodnost.
France Bučar je opozoril na nekatere dogodke in naše novejše zgodovine, ki so usmerjali njen tok in pripeljali do samostojnosti. Precej bolj neposreden pa je bil, ko je s kritičnim pogledom spregovoril o sedanjosti. Nikoli nismo odgovorili na vprašanje, ki so ga nekateri pred nami postavljali v negativni smeri: Slovenija je premajhna, da bi postala samostojna država! Slovenija nima nobenih možnosti, da bi obstala! Kako se bo Slovenija sploh lahko obdržala v množici velikih narodov? Teh vprašanj si po mnenju Franceta Bučarja nismo nikoli resno zastavili. Pred dvajsetimi leti so bili sicer nekateri pomisleki o tem, vendar je je takrat prevladala odločnost, da hočemo imeti svojo državo. To je bilo takrat nadvse pozitivno, čeprav je manjkal razmislek o tem ali je bila odločitev za samostojnost racionalna ali je šlo bolj za vznesenost in željo po uresničitvi stoletnih pričakovanj. Bučar meni, da si moramo vsaj danes postaviti vprašanje, ali je bila odločitev za samostojnost racionalna, ali je bila "vzdržjiva" in nanj tudi odgovoriti.
Po mnenju Franceta Bučarja je bila osamosvojitev pravno politično domišljena in dobro izpeljana. Pozabili pa smo na to, da je država tudi sociološka tvorba. Na tem področju smo "goli in bosi" stopili v nov svet, ki ga nihče ni poznal. Bistvo države, ki smo jo hoteli zapustiti je bila "partijska" oziroma "avtoritarna država". V njej je o vsem odločala partija. Za ta monopol se je borila od leta 1941 naprej in monopol obdržala do konca. S tem namenom je podržavila vso imovino ... Vse ostalo prebivalstvo ni imelo nobene pravice predvsem pa nobene moči, da bi o čemerkoli odločalo. Bučar je povedal, da so ob prevzemu oblasti pred dvajsetimi leti prevzeli družbeno strukturo, ki jo je partija za svoje potrebe vzpostavila in negovala desetletja. Stopili so v te „partijske škornje“. Spet smo dobili politično elito, ki o vsem odloča in množico, ki jo je partija do kraja onesposobila. Res se je vladajoča elita razporedila v nekaj strank, a družbena struktura še vedno omogoča monopolno odločanje. Demokracijo smo skušali graditi na podlagi, ki je bila prilagojena diktaturi. Po mnenju Bučarja je to temeljni problem s katerim se danes soočamo. Govorimo sicer o tako imenovani tranziciji, vendar tranzicije še nismo začeli.
Kako lahko izidemo iz tega? Omenjeno partijsko strukturo družbe je treba spremeniti. Treba je omogočiti, da bo politična in gospodarska moč prešla na družbo kot celoto. Bučar je bil kritičen tudi do privatizacije družbenega premoženja, ki je sama na sebi sicer pozitivna, a s tem je lastnina izgubila odgovornega gospodarja. Tu se je pokazala priložnost za tako imenovane tajkune, ki ne bi uspeli brez podpore današnje političen elite. Ta pa je zainteresirana za to, da razmere ostanejo takšne kot so. Bučar pravi, da z monopolom ni mogoče graditi demokratične družbe. Potrebna je nova elita, ki bo to razumela in spoznala. Zaenkrat ima demokratični del naše družbe premalo te elite. Tudi sistem volitev je oblikovan tako, da se aktualna politična elita samoobnavlja. Zato je res vprašanje, kako v obstoječi družbi in sedanjih političnih odnosih priti do tega, da bi ljudje končno izvolili drugačno vladajočo strukturo.
