Slovenski škofje o pomenu dobrodelnosti

Slovenija | 06.03.2011, 06:21

Z dobrodelnostjo želimo kristjani posnemati Boga, ki ljubi vse ljudi. Zato pomagamo vsem, tudi tistim, ki so oddaljeni od župnijskega občestva ali mu sploh ne pripadajo, so slovenski škofje zapisali v drugem postnem pastirskem pismu.

„Vaša velika darežljivost in solidarnost z ubogimi, trpečimi in obrobnimi je najbolj pristno pričevanje za resničnost evangelija Jezusa Kristusa v sodobnem svetu. Javnost vašega prispevka velikokrat ne opazi in ne prizna, a najpomembneje je, da zanj ve in vam je zanj hvaležen Jezus, navzoč v trpečih bratih in sestrah,“ so škofje poudarili v pismu vernikom in svoje razmišljanje sklenili: „Kljub kriznim časom, ko se stiske zaostrujejo in se zdi, da se možnosti tistih, ki bi lahko pomagali, manjšajo, si Cerkev v zaupanju v Božjo dobroto in darežljivost ljudi upa spodbujati k še večji zavzetosti in nesebičnosti v uresničevanju dejavne ljubezni. Ljubezen je iznajdljiva in če bo v nas močna, bomo našli vedno več načinov, kako nositi bremena drug drugemu in spolnjevati postavo Kristusove ljubezni.“

Dragi bratje in sestre!

Ko nas Jezus v današnjem evangeliju spodbuja, naj si zgradimo hišo svojega življenja na skali in ne na pesku, vemo, kaj to pomeni. Ta skala je ljubezen, kakor jo s svojim življenjskim darovanjem izpričuje Jezus in kakor jo obhajamo vsako nedeljo pri nedeljski sveti maši. Ta skala ljubezni pa ni samo temelj našega osebnega življenja, ampak tudi temelj naše župnijske skupnosti, naše Cerkve in ne nazadnje tudi našega naroda in države. Danes želimo še posebej opozoriti na občestveno razsežnost ljubezni do bližnjega.

Dobrodelnost ni le naloga kristjana kot posameznika ali družine, ampak ima širše razsežnosti. Papež Benedikt XVI. v okrožnici Bog je ljubezen pravi: »V Božji ljubezni zasidrana ljubezen do bližnjega je najprej naročilo za vsakega posameznega vernika. A prav tako je naročilo za celotno cerkveno občestvo in to na vseh njenih ravneh: od krajevne skupnosti prek delne do vesoljne Cerkve kot celote. Tudi Cerkev kot občestvo mora uresničevati ljubezen. To pa zahteva, da ima potrebno organizacijo kot predpostavko za urejeno občestveno služenje. Zavest tega naročila je bila v Cerkvi prisotna od vsega začetka.« (20)

Iz tega lahko razberemo dvoje: da smo kot župnijsko občestvo povabljeni k uresničevanju dejavne ljubezni in se je za to potrebno primerno organizirati. Dobrodelna dejavnost župnije ne more biti prepuščena trenutnemu sočustvovanju ob nesrečah in ujmah, ki doletijo posameznike ali večje skupine ljudi. Dobrodelnost mora postati sestavni in vsakdanji del našega čutenja, mišljenja in življenja, ki mora za to imeti tudi oporo v ustrezni organiziranosti za trajno pomoč med nami in v širši skupnosti. Tudi če revnih in potrebnih ni v neposredni bližini, jih je veliko v širšem cerkvenem in narodnem občestvu ter v svetu.

Temeljna občestva krajevne Cerkve so župnije. V njih že obstajajo številne dobrodelne organizacije, med katerimi so najštevilčnejše župnijske Karitas. Bogu smo hvaležni, da je k izvrševanju tega poslanstva poklical zavzete sodelavce. Hvaležni smo tudi duhovnikom, redovnikom in redovnicam ter laikom, ki ste postali rodovitna njiva za rast in razvoj Karitas in drugih dobrodelnih organizacij na Slovenskem.

V pastoralnem letu krščanske dobrodelnosti in solidarnosti je dobrodelno dejavnost po župnijah potrebno poživiti. Vsaka župnija je poklicana k občestveni dobrodelnosti in vsaka župnija bi morala imeti vsaj kakšno dobrodelno ustanovo. Delovanje župnijskih Karitas se je za velik del župnij izkazalo kot zelo primerna in učinkovita oblika. Delujejo v več kot 400 župnijah po Sloveniji. So žive in dejavne, med seboj se povezujejo na dekanijski ali območni ravni ter se odzivajo na resnične potrebe in stiske ljudi.

V Cerkvi na Slovenskem delujejo tudi druga dobrodelna združenja: Vincencijeva zveza dobrote (nekdanje Vincencijeve konference), Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov Slovenije, Vera in luč, skupnosti za pomoč ljudem s posebnimi duševnimi in telesnimi potrebami, zavodi za pomoč ogroženim ženam in materam, Kolpingove družine, Anin sklad za pomoč družinam z več otroki, zavodi in skupnosti za pomoč različnim zasvojencem, domovi za starejše, zavetišča za brezdomce, pomoč zapornikom in beguncem ter žrtvam trgovine z ljudmi. V številnih župnijah verniki velikodušno podpirajo dobrodelno in humanitarno delo slovenskih misijonarjev po svetu. Pomoč sestrskim Cerkvam ohranja živo povezanost misijonarjev in misijonark z domačo Cerkvijo. Z njihovo pomočjo Misijonsko središče Slovenije lahko izvaja projekte razvojne in humanitarne pomoči ter mladino vzgaja za razvojno pomoč najrevnejšim skupnostim tudi v prihodnje.

Karitas in druge cerkvene dobrodelne ustanove so v preteklih letih razvile učinkovite programe pomoči v denarju, hrani in drugih potrebščinah. Potrebno bo razviti še več drugih oblik pomoči: od spremljanja in svetovanja do različnih terapevtskih pristopov, kot so pomoč alkoholikom ali druga duševna in duhovna pomoč, ki bi bila lažje dostopna ljudem v stiski. Vse, ki ste za tovrstno pomoč poklicno usposobljeni, vabimo, da se kot prostovoljci vključite v delo dobrodelnih organizacij.

Pomembno je tudi, da je celotno župnijsko občestvo seznanjeno z dobrodelno dejavnostjo v župniji in da jo podpira. Prostovoljci in sodelavci dobrodelnih dejavnosti morajo imeti podporo in duhovno vodstvo dušnih pastirjev ter dejavno ali vsaj moralno podporo župljanov. Župnijski pastoralni svet naj pospešuje in usklajuje organizirano pomoč, da se bo pravočasno odzivala na stiske in potrebe v svojem kraju in širšem okolju. Poskrbimo za dobro obveščenost vseh, ki lahko po svojih močeh in možnostih pomagajo z darovi, občasnim prostovoljnim delom in svojim znanjem. Vedno pa moramo moliti in darovati svoje trpljenje za blagoslov dobrodelnega dela v Cerkvi. K temu so posebej povabljeni tisti, ki bi za ljudi v stiski radi storili več, kot jim dopuščajo njihove osebne in materialne zmožnosti.

Z dobrodelnostjo želimo kristjani posnemati Boga, ki ljubi vse ljudi. Zato pomagamo vsem, tudi tistim, ki so oddaljeni od župnijskega občestva ali mu sploh ne pripadajo. Dejavna ljubezen je najmočnejši razlog za našo vero, kajti »samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« (Hans Urs von Balthasar) Nepristranska krščanska dobrodelnost je najbolj verodostojno pričevanje za evharistijo v življenju, za veselo oznanilo, za neuničljivo upanje. Blažena mati Terezija je zapisala: »Vsako delo ljubezni, z vsem srcem narejeno, vedno približa ljudi Bogu.« Enako je poudaril tudi papež Benedikt XVI. v okrožnici Bog je ljubezen: »Kdor karitativno deluje v imenu Cerkve, ne bo nikdar skušal drugemu vsiliti vere Cerkve. Ve, da je ljubezen v svoji čistosti in zastonjskosti najmočnejše pričevanje za Boga, v katerega verujemo, in nas priganja k ljubezni. Kristjan ve, kdaj je čas govoriti o Bogu, in kdaj je prav o njem molčati in preprosto pustiti, da govori ljubezen sama. Ve, da je Bog ljubezen (prim. 1 Jn 4,8) in postane navzoč ravno tedaj, ko opravljamo edinole ljubezen.« (31)

Dragi verniki, ki se ob nedeljah zbirate kot živo oltarno občestvo! Zavedamo se, da ste prav vi tisti, ki s svojimi darovi in obsežnim prostovoljnim delom uresničujete dobrodelno poslanstvo naše krajevne Cerkve. Vaša velika darežljivost in solidarnost z ubogimi, trpečimi in obrobnimi je najbolj pristno pričevanje za resničnost evangelija Jezusa Kristusa v sodobnem svetu. Javnost vašega prispevka velikokrat ne opazi in ne prizna, a najpomembneje je, da zanj ve in vam je zanj hvaležen Jezus, navzoč v trpečih bratih in sestrah. Kot živo občestvo Cerkve bomo zato na tej poti vztrajali in iskali novih poti do ljudi. Kljub kriznim časom, ko se stiske zaostrujejo in se zdi, da se možnosti tistih, ki bi lahko pomagali, manjšajo, si Cerkev v zaupanju v Božjo dobroto in darežljivost ljudi upa spodbujati k še večji zavzetosti in nesebičnosti v uresničevanju dejavne ljubezni. Ljubezen je iznajdljiva in če bo v nas močna, bomo našli vedno več načinov, kako nositi bremena drug drugemu in spolnjevati postavo Kristusove ljubezni. Pri vašem dobrodelnem delu naj vas spremlja Božji blagoslov.