To je dan zahvale in premisleka

02. 02. 2011, 12:44 Matjaž Merljak

Gospodovo razglašenje oz. svečnica je že 15. dan posvečenega življenja, ko praznujejo redovnice in redovniki. V našem programu smo odkrivali in predstavljali njihovo življenje. V jutru je bil od 6h do 8h živo z nami jezuit p. Lojze Markelj, ljudski misijonar, spovednik, voditelj duhovnih vaj za zakonce. Med 9. in 12. uro pa se nam pridružila predstojnica skupnosti šolskih sester de Notre Dame v Ljubljani, s. Cirila Hostnik. Z njo pa smo se pogovarjali o poklicanosti in poslanstvu.

P. Markelj je dejal, da je dan posvečenega življenja dan hvaležnosti za vse sestre in redovnike, ki so se odzvali klicu in stopili na pot redovniškega življenja. To je dan, ko se sprašujemo, kaj lahko storimo za današnji čas. "Praznik nam govori, kako je bila Marija pripravljena darovati svojega sina, ki je prišel kot Luč. Luč je pomembna, saj nas tema napada z vseh strani - v naših dušah, v javnem življenju, v pogovorih, v kulturi ... Potrebni smo pomoči od zgoraj," je še dejal naš jutranji gost.

P. Markelj vodi pripravo na zakon, se ukvarja z zaročenci in tudi z zakonci, zato smo ga vprašali tudi, kaj naj storijo zakonci, da bi bila jutra blagoslovljena - da ne bi bilo prepirov, do katerih v naglici življenja hitro pride. Pater svetuje, da vsako jutro začnemo s hvaležnostjo drug drugemu, da gremo s pozitivnim pristopom do tistih, s katerimi živimo. "Dobrodošel je lep jutranji pozdrav, prav tako majhne pozornosti. Naj ne bo težko izreči besedo oprosti, odpusti ... in zaželeti drug drugemu lep in srečen dan. Jutro bo lepše, če ga bomo začeli z molitvijo - vsaj križ na čelo otrok in drugemu ter popotnico: danes bom med delom mislil nate ..."

Naš sogovornik se pri svojem delu srečuje z dušo slovenskega človeka. O tem je dejal: "Poklic dela z ljudmi je lep, ni pa vedno lahak. Javno mnenje je preveč negativno. Poskuša ljudem približati, da nikoli ni življenje tako težko, da ne bi mogli narediti koraka v pozitivno smer ... Na svetu ni nič lepega brez truda, v vsakem človeku je treba poiskati kaj pozitivnega. Ljudje so veseli, če zna nekdo poslušati. Okolje je preveč napolnjeno s hrupom in stresom ... Morda zaradi hrupa ne slišimo bližnjega in Boga, zato je vsak trenutek, ki si ga človek vzame zase in za Boga je blagoslovljen. Brez reda pa to ni mogoče. Včasih se zatekamo v hrup, bežimo od sebe, ob bližnjih. "

Kako naj družina, oče in mati vzgajata, za duhovni poklic?

Poleg molitve je pomemben zgled, zato prosi starše, da redno molijo za otroke, da si bodo izbrali poklic, ki ga je Bog zanje izbral. Danes, ko duhovnost ni tako cenjena, se je težko odločit za duhovni poklic. Molitev ne gre nikoli v prazno. Če živijo v družini duhovno življenje, bo klic, ki je v nekoga položen, lažje dozorel. A nikogar siliti v duhovni poklic in nikomur braniti, da si ga izbere.

Poleg zgleda so pomembne in potrebne tudi besede. "Morda delamo napako, da pri govorjenju o tem, preveč omenjamo odpoved in žrtev. A, kot ni lepega zakona brez odpoved in žrtve, to velja tudi za duhovni poklic. Premalo pa se poudarja, da je v duhovnih poklicih tudi veliko lepega," je še dejal v našem jutranjem studiu.

Vprašali smo ga tudi o pomeni vračanja k izvirom, prvotnemu jeziku ljubezni. Pravi, da tisti dan, ko se dva nehata truditi za zakon, ta začne umirati. "Trudimo se za službo, vprašati pa bi se morali, koliko se trudimo za zakon: ali iščemo pozitivno v medsebojnih odnosih. Naše življenje so medsebojni odnosi in v vsakem odnosu so tudi negativne stvari. Potrebno je iskati pozitivne in pri njih vztrajati."

P. Lojze Markelj je ob današnjem jutranjem obisku v našem studiu še dejal, da "to ni samo naš dan, to je dan vseh mož in žena, ki so tudi posvečeni po zakramentu svetega zakona. Naj bo to priložnost za zahvalo za vse, kar smo prejeli v preteklem letu."

Med 9. in 12. uro pa se nam pridružila predstojnica skupnosti šolskih sester de Notre Dame v Ljubljani, s. Cirila Hostnik. Z njo pa smo se pogovarjali o poklicanosti in poslanstvu.

Videti dobro v drugem

S. Cirila je preko svojih dobrih izkušenj iz rodne družine, opozorila na pomembno „nalogo“, ki jo imamo v sleherni skupnosti, to je sočloveku pokazati zaželjenost. Ob snidenju si podelimo zanimanje, pokažimo si, kako veseli smo drug drugega. Sprejetost je nujna, brez nje smo ljudje kot izgubljene ovce. Skušajmo biti vztrajni in redni tudi pri pogovoru z Bogom, ne zakrknimo v molitvi. Le ob prepustitvi bomo začutili mir in se otresli strahov.

Navdušena nad hribi

S. Cirila je velika ljubiteljica gora. Vsakič, ko ji to čas dopusti, se odpravi na vrh planin. V planinskem svetu tišine in spokojnosti najde sebe, se oddalji od vsakdanje rutine in obenem znova občuti tudi vso veselost življenja v skupnosti in dela za druge. Kot je poudarila v pogovoru v prazničnem sredinem dopoldnevu, ob hoji nekaj zapuščamo in vedno znova pred seboj vidimo nekaj novega. Če želimo doseči vrh je treba naprej. Podobno je tudi v življenju, vedno je neko zapuščanje. Čim se nečesa oklenem je konec hoje, konec poti naprej, konec rasti. Včasih nas razgledi, lepa narava, planinsko cvetje in mnogo drugega priklene in povsem prevzame, ne želimo z vrhov, najraje bi ostali kar v gorah, toda ne gre tako. Treba je v dolino. Tam nas čakajo dolžnosti, tam je naše mesto in poslanstvo. Vedno hoditi naprej. Tudi pri krivicah, bolečinah duha in srca je tako, treba je odpuščati. Šele tako bomo šli lahko na poti rasti naprej.

Lepota redovnega poklica

Veliko je lepega. S. Cirila je srečna in vesela, ko drži troje: Ko ljubi Gospoda, ko ga posluša in se ga drži. Zgodi se marsikaj, toda v skupnosti so si sestre v veliko oporo, veliko molijo in se pogovarjajo. Na vprašanje, če je zunanji svet materialnosti zelo moteč, je s. Cirila iskreno odgovorila, da ga spremljajo in preudarno v življenje skupnosti tudi vnašajo novosti. Računalnik je le ena od teh novosti. Poklicane so tu in zdaj in treba je živeti v tem svetu ter se v njem soočiti s spremembami in izzivi. Trdnost s. Cirila črpa iz edinosti in složnosti, ki si ju podarjajo v sestrski skupnosti. Poslušajte pogovor v celoti, v katerem boste slišali tudi, kje s. Cirila prepoznava Boga, v katerih povsem konkretnih primerih in kakšna je njen vizija.