Kaj je povzročilo sedanjo krizo v arabskih državah?

Cerkev po svetu | 09.02.2011, 08:43 Marta Jerebič

Strokovnjak za islam na Papeškem inštitutu za arabske in islamske študije, Francesco Zannini je v pogovoru za katoliško agencijo Asianews izrazil prepričanje, da so sedanjo krizo v arabskih državah povzročile globalizacija, gospodarska kriza in praznina islamskega fundamentalizma.

Laična narava uličnih nemirov je po njegovem mnenju priložnost za spremembo, hkrati pa tudi dobra priložnost za kristjane v Egiptu, da se integrirajo v družbo.

Francesco Zannini poudarja, da k arabskemu svetu ne moremo pristopati tako kakor k zahodnemu. Demokracija na Zahodu si je pot utirala v 16. stoletju. V petih stoletjih poskusov, porazov in revolucij je Zahod prišel do današnjih oblik demokracije in deklaracije univerzalnih človekovih pravic. Arabski svet mora to pot prehoditi v manj kot 50-ih letih. To je zelo pomemben dejavnik, ki pojasni krizo arabskih držav in sedanjih uličnih nemirov.

Vzroke za sedanjo krizo moramo po Zannijevem mnenju iskati tudi v zgodovini nastajanja islamskih držav. Revolucije, ki so privedle do neodvisnosti arabskih držav, so vodili laični voditelji, ki so potem vladali ljudstvu, ki je bilo še močno povezano z religijo. Prav to razhajanje je v preteklosti predstavljalo osnovo za konflikt, zlasti v primerih, ko vlada ni bila sposobna držati svojih obljub.

V Egiptu je bila tranzicija iz turške vladavine v demokracijo zgolj formalen korak. Stare fevdalne gospodarje so zamenjali politični mogočniki. Danes veliko islamskih država vodi vrsta 'kraljev', ki vladajo po fevdalnih pravilih, ki so značilna za arabski svet. V teh državah so volitve zgolj formalnost. Krogi oblasti so povezani z eno samo stranko ali z vladajočimi skupinami.

V zadnjih letih je take režime posredno podpiral tudi Zahod. Ta je v islamske države vstopal prek gospodarskega neo-kolonializma in s tem podpiral politične voditelje. Čezmerno vmešavanje zahoda je ustvarilo nestabilen gospodarski in družbeni položaj. In v tem humusu se je rodil islamski fundamentalizem, poudarja Zannini .

Prvi, ki so izkoristili ta val nestabilnosti, so bili fundamentalisti. Načela islama so vsilili kot utopično alternativo kapitalizma in množičnega socializma. Skrajneži so nastopili proti izkoriščanju zahoda, ki je bil kriv tega, da je prispeval k ustvarjanju neenakopravne islamske družbe in drugačne od tiste, kakor je opisana v Koranu. Po Zanninijevem mnenju fundamentalizem ni sposoben, da bi karkoli spremenil politično, ampak ima vpliv le na množice. Izjema so Sudan in nekatere azijske države.

Zannini poudarja, da je bil doslej uspešen le Homeini v Iranu. V času vladanja iranskega šaha je izkoristil socialno nezadovoljstvo naroda. Monarha oziroma šaha Mohammada Reza Pahlavija je z oblasti pregnala intelektualna socialistična in komunistična opozicija, ki je prva ostro kritizirala režim. Homeini je lahko islamsko revolucijo izvedel samo zato, ker jo je združil s socializmom. Prebivalstvo namreč ne bi sprejelo verskega ideala brez podpore socializma, ki je bil že navzoč in ukoreninjen med intelektualci in buržoazijo.

Projekt radikalne islamizacije arabskih držav, torej da bi na politični ravni načela Korana imeli za vodilo preproroda arabskih držav, so – z izjemo Irana – preprečili teroristični tokovi. Takšna ideja, ki so jo predlagali islamski radikalci, nima močnih korenin v tradicionalni muslimanski kulturi in je le ideološki in praktičen poskus odgovoriti sodobnemu svetu. Za razliko od velikih filozofij, kakršen je marksizem, se islamski fundamentalizem ne more razviti v druge oblike, ker je vezan na posamezen položaj. Dejansko je bil uspešen na družbeni in kulturni ravni, spodletel pa je na politični ravni, kjer bi se moral prilagoditi, da bi dosegel soglasje, ter spremeniti svojo togo naravo.

Danes se islam sooča najprej s tem, da nima voditelja, ki bi bil sposoben utelešati islamske vrednote.Tu je še vpliv medijev in kulturna globalizacija. Po Zanninijevih besedah študentje in srednji sloj ob tem, ko ostajajo povezani z religijo, prek spleta in medijev spoznavajo načela laičnosti, kar nezavedno spreminja njihovo mišljenje.

To je zelo pomembno, saj načela laičnosti poleg tega, da ločujejo religijo in državo, spodkopavajo voditelje. V islamski kulturi voditelji predstavljajo tradicionalno duhovno kontinuiteto s prerokom, ki ga mora ljudstvo ubogati. V preteklosti so politični voditelji imeli podporo muslimasnkih klerikov, ki so jim po Koranu omogočali, da so obdržali oblast. Danes pa ima laičnost zaradi globalizacije moč, da pretrga to neizpodbitnost voditeljev.

Francesco Zannini je spregovoril tudi o politični in zakonski krhkosti islamskih držav

Struktura muslimanskega naroda je nejasna že od vsega začetka. Zannini opozarja, da so muslimanske države ob svojem nastanku sprejemale ustave, ki so vsebovale šeriatsko pravo in zahodno pravo. Njihove ustave so torej zelo drugačne od evropskih ustav, ki so nastale s počasnim spajanjem krščanstva s svetnimi filozofijami.

Zannini je prepričan, da je ta zmeda vodila v vrsto zakonskih problemov, razmerje med svetnimi in verskimi prvinami, upravljanje politične in gospodarske oblasti, ki je spravila na beraško palico narodne režime in fundamentalistične sile. V zadnjih letih se je temu pridružila še gospodarska kriza in zavest prebivalstva, da mu vlada skorumpirano vodstvo. Zannini pravi, da se je vse to prepletalo ter privedlo do uličnih nemirov, ki so izbruhnili v Tuniziji in Egiptu.

Po Zanninijevih besedah so muslimanske države kot krhke gore, ki so v nevarnosti, da se podrejo druga za drugo. V Tuniziji ljudje niso le protestirali, ampak so svoje ideje širili po spletnih straneh, po facebooku in drugih socialnih omrežjih ter tako okužili prebivalce drugih držav, na primer Jemna.

Seveda pa je prihodnost vstaj negotova in je nemogoče razumeti, kako se bodo razvijale. Razmere so trenutno podobne bruhajočemu vulkanu. Problem bo nastal, ko se pepel usede. Kdo bo novi voditelj v Tuniziji? In če pade Mubarak, ali bo El Baradei sposoben voditi Egipt?'

Kljub negotovostim pa ta krizni položaj lahko da krščanskemu svetu upanje. V Egiptu bi možno premagovanje sovražnosti med muslimani in kopti, ki je bolj povezana s kulturnimi kakor z verskimi razlogi, dala kristjanom možnost za večjo udeleženost v družbi, meni Zannini.

Drug scenarij pa je povezan z vstopom islamskih skrajnežev v igro, ki že izkoriščajo množiščne proteste. Al Kaida bi lahko izkoristila krizo, vendar pa je ob tem treba pomisliti na prej omenjen zmanjšani vpliv fundamentalizma na prebivalstvo.

V tem scenariju se je resno zmanjšala vloga zahoda. Po besedah nekega maroškega novinarja je računanje na zahodni svet zdaj postalo čista 'politična fantazija'. Islamski svet mora po njegovem mnjenju sam začeti lastno spremembo. Zannini ob tem dodaja, da ni nekih dobrih alternativ sedanjim režimom. Preveč spontana narava protestov bosta verjetno odvrnila pozornost od sprememb, zato bo posledica vstaj verjetno vidna šele na dolgi rok.