Slovenski škofje v pastoralnem pismu za postni čas poudarili krščansko dobrodelnost

Slovenija | 28.02.2011, 06:43

Bliža se postni čas. Za to priložnost so slovenski škofje izdali pastirsko pismo, katerega prvi del so duhovniki brali pri nedeljski sveti maši. Naslovili so ga z geslom leta krščanske dobrodelnosti in solidarnosti Drug drugega bremena nosite. Škofje poudarjajo, da smo preteklo pastoralno leto premišljevali o Jezusovi ljubezni, ki je na poseben način navzoča v skrivnosti svete evharistije. Toda evharistični Jezus ni samo sonce za nas, ampak nas želi spremeniti v sonce za druge.

V preteklem pastoralnem letu smo premišljevali o Jezusovi ljubezni, na poseben način navzoči v skrivnosti svete evharistije, med katero obhajamo spomin njegove smrti in vstajenja ter se ob tem tudi sami učimo ljubiti po Jezusovem zgledu. Z evharistijo ostaja Jezus v svoji ljubezni do nas navzoč med nami in je s tem resnično »sonce našega življenja«, kakor je poudarjal bl. Alojzij Grozde. Toda evharistični Jezus ni samo sonce za nas, ampak nas želi spremeniti v sonce za druge. Ko je Jezus rekel: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili,« (Mt 25,40) nas je povabil, naj mu vračamo ljubezen tako, da po njegovem zgledu ljubimo brate in sestre. Tedaj res iščemo in uresničujemo Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, kakor nam v današnjem evangeliju naroča Jezus.

V letošnjem pastirskem pismu za postni čas želimo v zvestobi Jezusovemu naročilu skupaj z vami premišljevati o Jezusovi navzočnosti v ubogih in trpečih. Kadar kristjani pomagamo tistim, ki izkušajo najhujšo revščino, so najbolj ogroženi in živijo v največji stiski, služimo Jezusu, ki v teh ljudeh živi, trpi in čaka, da mu izkažemo sočutje, ljubezen in dobroto. Krščanska dobrodelnost iz ljubezni do bližnjega ni samo vprašanje človeškega sočutja, ampak je izraz vere v Jezusa Kristusa, ki je naš brat in ki sam trpi v trpečih bratih in sestrah. Za ljubezen do bližnjega potrebujemo Jezusovo pomoč in jo tudi dobimo, če ga zanjo prosimo, še posebej med obhajanjem svete evharistije. Brez evharistije in brez molitve krščanska dobrodelnost ne more preživeti, tudi zanjo je evharistija sonce, ki ji daje rast in moč.

Dejavna ljubezen do bližnjega ni nekaj postranskega, ampak je nujno potrebna, če hočemo biti pravi kristjani. Papež Benedikt XVI. poudarja, da ima Cerkev tri temeljne in nepogrešljive naloge: da oznanja Božjo besedo in vero v Jezusa Kristusa, da obhaja in podeljuje svete zakramente ter da izvršuje in goji dejavno ljubezen do bližnjega (prim. Bog je ljubezen, 25). Potemtakem je za vsakega kristjana in vsako krščansko občestvo dobrodelnost tako neizogibno potrebna, kot sta oznanjevanje in poslušanje Božje besede ter molitev in bogoslužje.

To nam dokazuje tudi zgodovina krščanstva, ki je zgodovina dejavne krščanske ljubezni. V Apostolskih delih je že o prvih kristjanih rečeno, da so bili »kakor eno srce in ena duša. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno. … Nihče med njimi ni trpel pomanjkanja.« (Apd 4,32–34) V naslednjih stoletjih so bila krščanska verska središča tudi žarišča dejavne ljubezni do bližnjega in prve bolnišnice ali sirotišnice so nastale v zavetju samostanov in škofij. Pozneje so bile ustanovljene celo posebne redovne družbe in številne bratovščine, katerih glavna skrb sta bili krščanska dobrodelnost in pomoč soljudem v najrazličnejših stiskah. Seznam telesnih in duhovnih del usmiljenja (prim. KoKKC (2006), str. 220), ki je sestavni del krščanskega nauka, je najstarejši dobrodelni program človeštva.

Tudi danes ni drugače. S hvaležnostjo in iskrenim priznanjem mislimo na vse, ki imate v svoji družini bolnega ali invalidnega otroka oziroma otroka s posebnimi potrebami in mu noč in dan stojite ob strani ter za to služenje ne pričakujete in ne prejemate nikakršnega priznanja, čeprav ga več kot zaslužite. Mnogi imate bolne, invalidne in starejše družinske člane, ki jim izkazujete ljubezen in pomoč. S hvaležnostjo mislimo na vse, ki dobrodelnost poklicno opravljate v ustanovah, kjer je potrebno izkazovati globoko osebno spoštovanje do nemočnega in pomoči ter sočutja potrebnega človeka. Mislimo na medicinsko osebje, socialne delavce in terapevte, negovalke in vse druge, ki skrbite za bolne in ostarele; ki nemočnim lajšate bolečine in preizkušenim vračate upanje v posebnih zavodih, materinskih domovih, komunah, zavetiščih, zaporih in drugih podobnih ustanovah. Veselimo se vseh redovnih skupnosti, združenj, gibanj in drugih skupin, ki se prvenstveno posvečate skrbi za pomoči potrebne. V letošnjem pastoralnem letu krščanske dobrodelnosti in solidarnosti želimo, da Bog vaša prizadevanja podpre z novimi poklici. Zahvaljujemo se duhovnikom, ki skrbite, da je v vaši župnijski skupnosti organizirana oblika dobrodelnosti in da tudi sami osebno gojite dobrodelnost ter pri tem podpirate druge. Duhovnikov zgled dobrodelnosti je izjemno močna pridiga, saj pričuje za Božjo ljubezen in je najučinkovitejša pot, da Beseda pride v srca oddaljenih, ranjenih in izključenih. Je živa beseda srca, ki ponazarja Božji odnos do človeka. Apostolsko oznanjevanje je bilo zato tako učinkovito, ker so »njihovo oznanjevanje spremljala znamenja.« (Mr 16,20) Posebno zahvalo izrekamo tistim, ki za širjenje dobrote med ljudmi darujete svoje moči, darove in čas v različnih dobrodelnih organizacijah po župnijah. Hvala tudi vsem bolnikom in trpečim, ki sprejemate in Bogu darujete preizkušnje in trpljenje za blagoslov drugih ljudi, ki so morda prav tako v hudih stiskah, a so izgubili vero in upanje, ker jih nihče ne mara. Hvala vam, ker veliko molite za nas vse in svojo navidezno nemoč spreminjate v najvišjo moč ljubezni do Boga in bližnjega.

Gospodarska kriza, ki se na različne načine dotika velikega števila prebivalcev naše domovine, naj bo za vse, še posebej za katoličane, spodbuda, da bomo vneti zagovorniki tistih, ki se jim godijo krivice, obenem pa verodostojni pričevalci, ki znamo vero prenašati v vsakdanje življenje. K temu nas še posebej nagovarja postni čas, ki je pred nami. Smisel posta namreč ni samo v odpovedi, pač pa dobi odpoved polni smisel v dobrodelnosti in delih usmiljenja, ko to, čemur smo se odpovedali, darujemo tistim, ki imajo manj, in postajamo solidarni z vsemi, ki so v stiski.

Slovenci smo že velikokrat pokazali, da imamo posluh za človeka v nesreči in stiski. Tega si želimo tudi v prihodnje. Ko bomo radi delili, kar imamo, poslušali s srcem, se vživljali v stisko drugega ali darovali s prostovoljnim delom bližnjemu nekaj svojega časa in sposobnosti, bomo uresničevali besede apostola Pavla, ki smo si jo vzeli za vodilno misel letošnjega leta: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo.« (Gal 6,2) Za zglede velikodušne in dejavne krščanske ljubezni do bližnjega se vam zahvaljujemo in vas spodbujamo, da na tej poti skupaj vztrajamo in še z večjo požrtvovalnostjo verodostojno pričujemo sodobnemu svetu, da Duh Božje ljubezni oblikuje naša srca in vodi naša dejanja dobrote in solidarnosti. K nam se bo spet povrnilo izgubljeno zaupanje in čutili bomo, da smo povezani z Bogom in med seboj bolj varni na poti v prihodnost. »Milost Gospoda Jezusa z vami vsemi.« (1 Kor 16,23)

slovenski škofje