Mineva 72. let od smrti božjega služabnika Janeza Frančiška Gnidovca
Cerkev na Slovenskem | 03.02.2011, 00:14
Danes mineva 72 let od smrti božjega služabnika škofa Janeza Frančiška Gnidovca. Papež Benedikt XVI. mu je 27. marca lani potrdil herojske kreposti in tako je Gnidovec korak bližje beatifikaciji. Za Gnidovca je znano, da je bil zelo preprost, napori mu niso bili odveč. Svoje poslanstvo je videl v apostolatu, molitvi in pastoralni dejavnosti; vodila ga je gorečnost za duše.
72. obletnice smrti Božjega služabnika Janeza Frančiška Gnidovca so se spomnili v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani, kamor so lani septembra prenesli njegove posmrtne ostanke.
Skoraj gotovo lahko trdimo, da škofa Janeza Frančiška Gnidovca od Šentvida do Skopja zaznamujejo leta dela, molitve, skromnosti, službe Cerkvi in prek te službe tudi služba ljudem, h katerim je bil poslan. Njegovo škofovsko geslo je bilo: Vsem vse!
„Iz srca se zahvaljujem Sloveniji, da nam je „podarila“ veliko redovnic, duhovnikov in škofa Janeza Frančiška Gnidovca. Moj stari oče, ki je umrl star 87 let, se ga je vedno spominjal kot svetega škofa, poimenoval ga je, glede na njegovo postavo, suhi škof,“ je v pogovoru za naš radio o škofu Gnidovcu, ki je zgradil novo cerkev v božjepotnem svetišču v Letnici na Kosovu, dejal tamkajšnji župnik Christ Đrđi. Pred letniško Črno Marijo je božji klic zaslišala tudi blažena Mati Terezija, je na oktobrskem romanju Ognjišča, prav v tem svetišču, opozoril urednik mag. Božo Rustja.
„In prav v to božjepotno središče je, kakor drugi romarji iz Skopja in Kumanovega, peš romala tudi Mati Terezija. Prav na tej božji poti se je končno odločila, da bo šla v misijone,“ je povedal Rustja in dodal, da je tudi škof Gnidovec romal v Letnico. „In to peš, v družbi romarjev različnih veroizpovedi, z njimi je molil. Romarji različnih narodnosti in veroizpovedi so imeli v tistih letih vsako leto priložnost pri Mariji v Letnici srečati škofa Gnidovca, saj se jim je pridružil že na poti. Njegova skromna in asketska postava je vse prevzela. Največ ur je v Letnici presedel v spovednici. Mnogi romarji so opravili spoved pri škofu, saj je spovedoval dolgo v noč.“
Gnidovčeve zapisane besede so sicer zelo redke. Več je tistih, ki govorijo o njem. Med temi izstopa zapisano pričevanje njegove učenke iz Skopja – Agnes Gonxhe Bojaxhiu, danes blažene Matere Terezije. „Naš škof Gnidovec je bil svetnik. Vsi smo ga klicali tako. Bil je pravi duhovnik po Jezusovem Srcu; blagega in ponižnega srca. Ko sem odhajala v misijone, je zame maševal, obhajal me je, me blagoslovil in rekel: 'V misijone greste. Dajte Jezusu vse, samo Zanj živite, bodite samo Njegova, samo Njega ljubite, samo Zanj se žrtvujte. Naj vam bo Jezus vse v vašem življenju'. Prepričana sem, da prosi zame in da imam v njem pri Jezusu zaščitnika,“ je na lističu, ki ga je 22. avgusta 1974 podarila dvema slovenskima Marijinima sestrama v Rimu, zapisala Mati Terezija.
V cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani, kjer so se v tem tednu ob večerih zbirali pri molitvi za čimprejšnjo beatifikacijo, je bila že lani septembra maša ob uradni ekshumaciji oziroma izkopu Gnidovčevih posmrtnih ostankov. Sveto mašo je daroval ljubljanski nadškof Anton Stres, ki je spregovoril o Gnidovčevih kreposti. „Poleg tega, da je veliko molil je bil znan po tem, da se je sam sebi odpovedoval, da je zatajeval svoje potrebe in gojil zelo izrazito askezo,“ je dejal nadškof Stres in dodal, da je bila njegova škofija izredno zahtevna za vodenje in velika, saj je obsegala približno vso današnjo Makedonijo in Kosovo. „To je bil čas po prvi svetovni vojni, ko je bilo treba postaviti škofijo na noge, ko je primanjkovalo najbolj osnovnih stvari za normalno delovanje škofije. To je bil križ, to so bile zahteve, to so bili napori, ampak on je k temu še dodajal svojo lastno odpoved, ki jo je prostovoljno jemal nase. Ne samo tisti križ, ki mu ga je prinesla njegova služba, ampak tudi njegovo lastno odpovedovanje kot dokaz, da eno in drugo odpoved jemlje z ljubečim, svobodni in prostovoljnim srcem.“
Kratek življenjepis škofa Janeza Frančiška Gnidovca
Svetniški škof Janez Frančišek Gnidovec se je rodil 29. septembra 1873 v Vélikem Lípovcu v župniji Ájdovec. Po nekaj letih duhovniške službe je odšel na Dunaj, kjer je študiral klasične jezike. Po vrnitvi v domovino in praksi na kranjski gimnaziji je leta 1905 postal prvi ravnatelj Škofijske gimnazije v Šentvidu. Kmalu po prvi svetovni vojni se je pridružil lazaristom. Leta 1924 pa je postal skopski škof. Odlikoval se je kot velik karitativni in ekumenski delavec, še zlasti potem, ko je odšel v Skopje in tam vodil krajevno Cerkev v Makedoniji, na Kosovu, v Metohiji in na Sandžaku. Težko bolan se je v začetku januarja 1939 vrnil v Ljubljano, kjer je 3. februarja umrl. Zagrebški škof Stepinac je ob njegovi smrti dejal: »Gnidovec se mi zdi tako velik, da mu ne sežem niti do gležnjev!« Tako laže razumemo, zakaj je med našimi svetniškimi kandidati.
Beatifikacijski postopek
Postopek za njegovo beatifikacijo se je začel leta 1978 in bil na škofijski ravni končal leta 1984. Ta se nadaljuje na Kongregaciji za zadeve svetnikov. Pomemben mejnik na poti do oltarja je 27. marec 2010, ko je papež Benedikt XVI. škofu Gnidovcu potrdil junaške kreposti. Na obletnico njegovega rojstva 29. septembra 2010 so njegove posmrtne ostanke iz ljubljanskih Žal prenesli v cerkev Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani.
Alojzij Turk, pozneje beograjski nadškof, je ob smrti škofa Gnidovca zapisal: “Njegovo življenje je bilo zares podobno sveči, ki sama sebe použiva, da daje drugim luč. Sveča njegovega življenja je gorela pred Bogom v trajni odpovedi, v nenehni žrtvi... Prišel bo čas, ko ga bodo priznavali in slavili celo oni, ki so mu metali kamenje in trnje na pot življenja. A oni, ki so ga obsojali, bodo prihajali k njemu ter ga prosili za odpuščanje in pomoč... Izredno herojsko delo, ki ga je opravil v času svojega škofovanja, more razumeti samo tisti, ki pozna razmere, v katerih se je nahajala škofija, ko je on stopil na ponosni in revni tron skopskih škofov.”
