P. Lojze Cvikl o dolgu mariborske nadškofije

Slovenija | 02.02.2011, 17:50

P. Lojze Cvikl, jezuit, ki je novembra iz Rima prispel v Slovenijo, da bi po svojih močeh pomagal prebroditi krizo, v kateri se je znašla mariborska nadškofija, v teh dneh nosi na svojih plečih veliko breme. Na vsakem koraku ga sprašujejo, kaj se bo zgodilo, sam pa odgovorov nima. Po komaj dveh mesecih na položaju mariborskega nadškofijskega ekonoma ne pozna niti vseh zgodb, ki so se zgodile v preteklosti. Pa vendar se od njega pričakuje marsikaj. Tudi na Radiu Ognjišče smo mu za oddajo Pogovor o zastavili kar nekaj vprašanj.

Tako p. Cvikl uvodoma poudari: „Članek v L´Espressu govori o tem, kot da se je finančni zlom že zgodil, kot da je že vse propadlo, da so delničarji že vse izgubili, vendar pa to ni res. Nismo še na tej točki!“ Že od lani iščejo različne možnosti. Nadškofija si namreč želi najti tako rešitev, ki bo zajela tudi male delničarje. Mednarodni svetovalci so januarja prišli do treh predlogov, „zdaj pa smo na točki, ko bodo skupaj z bankami izbrali enega. Mednarodni svetovalci morajo banke prepričati v dobrost tega načrta, drži pa, da bo na začetku vsak nekaj izgubil, preden se situacija obrne.“

O samem znesku 800 milijonov evrov je p. Cvikl dejal, da se nanaša na družbe, ki so v posredni lasti nadškofije (Holding Zvon 1 in Holding Zvon 2, Gospodarstvo Rast ter T-2). Dolg same mariborske nadškofije pa znaša 17,4 milijone evrov. Vzela ga je za svoje vzgojne, pastoralne in karitativne projekte. „Vendar pa je skupen znesek teh dolgov, ki ga navaja L´Espresso, tak po najbolj črnem scenariju,“ poudarja Cvikl. Prepričan je, da bi bil lahko veliko manjši, če bi svetovalci in banke našli skupen jezik.

P. Cvikl nam pojasni, da so gospodarsko družbo (Gospodarstvo Rast) ustanovili zato, da bi lažje financirali vzgojno in pastoralno dejavnost. „To ni bila posebnost, posebnost pa je bilo v tem, da se na tej točki niso ustavili.“ Ko je Gospodarstvo Rast preraslo okvire majhne družbe in se je šlo investiranje v finančni holding, ki prinaša večje tveganje, se je to izkazalo za nevarno početje. P. Cvikl delno krivdo za današnje stanje pripiše tudi zakonodaji. „Da so ti holdingi eden za drugim nastajali, danes pa eden za drugim propadajo, je kriva tudi zakonodaja. Ta je še vedno prehodna, očitno obstaja neka napaka v sistemu.“ Na drugi strani so po njegovem mnenju krive tudi banke, ki so v času konjukture ponujale te možnosti; poleg tega tudi nadzorni svet holdinga ni dobro opravil svoje vloge, meni p. Cvikl in sklene: „In posledice so bile tukaj!“

Očitke, da gre za tajkunsko zgodbo, p. Cvikl zavrača, saj se ni nihče, kolikor sam ve, s tem ni osebno okoristil, nihče si ni gradil vil ali kaj podobnega. Sam osebno ima za to zgodbo tri izraze: naivnost (sicer z dobrimi nameni), nepremišljenost (da se ni vnaprej razmišljalo o posledicah), nemoralnost (saj iskanje dobička ni v skladu z osnovnim poslanstvom Cerkve). „Cerkev je bila najmočnejša takrat, ko je živela in oznanjala evangelij v vsej preprostosti in iskrenosti, k temu se je po mojem mnenju treba vrniti.“

„Premoženje se je v preteklosti zastavljalo zelo enostavno, niso razmišljali, da se lahko razmere spremenijo," pravi mariborski nadškofijski ekonom. V prihodnosti premoženja ne nameravajo več zastavljati, "pa tudi ne bi smeli“. Vatikan namreč ne bi dovolil. Za rešitev sedanjih razmer nepremičnine, ki jih imajo, tako ali tako pomenijo le kapljo v morju

Na vprašanje, ali bi morali krivci stopiti v ospredje in priznati svojo krivdo, p. Cvikl odgovarja, da bi bilo to nujno, tudi verniki bi situacijo lažje razumeli.