Skupni gospodarski prostor priložnost za obmejni prostor

| 01.02.2011, 07:49 Matjaž Merljak

Mag. Vladimir Smrtnik je član Sveta za Slovence v zamejstvu pri Vladi Republike Slovenije, je tudi predsednik politične stranke na avstrijskem Koroškem Enotne liste, njegov brat pa je župan dvojezične občine Železna Kapla, kar je zelo velik uspeh slovenske narodne skupnosti in Enotne liste. Spregovoril je na 10. Vseslovenskem srečanju v Državnem zboru.

Odločil sem se za temo Skupni gospodarski prostor priložnost za obmejne regije prav zaradi tega, ker sem globoko prepričan v to, da je prav gospodarsko vprašanje ključnega pomena za ohranitev številčne moči, predvsem zamejskih, manjšinskih skupnosti. Naš skupni cilj, mislim da je, vseh nas, ki smo tu, da na nek način zaustavimo asimilacijo slovenske narodne skupnosti. Izhodišče pri nas na avstrijskem Koroškem je sledeče. Ta dvojezični predel, kjer živi slovenska narodna skupnost, se je skozi vsa desetletja pravzaprav gospodarsko zapostavljal. Investicije oficielne koroške deželne politike so se tudi iz političnih razlogov koncentrirale v centralne prostore na Koroškem in manj v ta dvojezični predel južne Koroške. Tudi poseg ali pomujanja bivše Jugoslavije, da bi v tem predelu ustvarili delovna mesta, je uspelo le za nekaj let. Po propadu Jugoslavije so pač, žal, propadla tudi ta mešana podjetja na tem dvojezičnem ozemlju in je s tem slovenska narodna skupnost v tem predelu izgubila veliko gospodarske substance.

Trenutna situacija v teh občinah, krajih južne koroške je taka, da se občine oziroma, da se kraji, kjer živi slovenska narodna skupnost, predvsem kažejo na prvih mestih tam, ko gre za število odseljevanja iz naših dolin in vasi. Tu je odseljevanje izredno močno, prav tako pa tudi staranje prebivalstva, ki živi v tem predelu. Vsesplošno gledano pa je tudi koroška dežela kot taka v nekih gospodarskih težavah, ki jih je trenutna oficialna politika sama zakrivila, so v veliki zadolžitvi, kar se tega tiče avstrijskem povprečju daleč spredaj in spet južno koroški del te dežele, pa je v splošnem povprečju spet šibkejši kot pa centralna Koroška.

To je v bistvu izhodišče, ki je tudi za nas, po mojem na nek način lahko en izziv. Kajti, če je v preteklosti bilo tako, da so pravzaprav slovensko govoreči ali pa koroški Slovenci nekako trpeli tudi nad tem dejstvom, da je v soseščini bila neka diktatura, komunistična Jugoslavija, so se izhodišča, kar se tega tiče v zadnjih letih dejansko bistveno izboljšala.

Mi moramo vedeti, da imamo recimo Koroški Slovenci med tem skoraj 2000 absolventov slovenske gimnazije, da je pred dnevi skoraj že 200 absolventov zapustilo dvojezično trgovsko akademijo in imamo tu nek kapital ljudi, ki pa seveda trpijo po tem, da v dvojezični regiji, na dvojezičnem Koroškem ne dobijo zaposlitve in to mora biti po mojem ključni izziv nas vseh, da enostavno okrepimo sile, ki pomagajo ljudi, naše ljudi ohranjati na dvojezičnem ozemlju. S tem bi seveda krepili tudi filozofijo vseslovenskega kulturnega znanstvenega in predvsem tudi gospodarskega prostora.

Kajti vprašam se, kaj je problem, če imamo tako lepo število absolventov, pa vendarle v istem obdobju, ko se pač število teh absolventov viša, se viša tudi asimilacija slovenske narodne skupnosti. To pomeni, da pač ti ljudje dobijo zaposlitev izven dvojezičnega ozemlja, najsi bo to na Dunaju, najsi bo to v drugih mestih Avstrije ali pa tudi v Evropi oziroma Sloveniji.

Po moji oceni je pač treba izpostaviti tudi kreposti, moči, ki jih lahko slovenska narodna skupnost v tej težavni situaciji, v kateri se pač nahaja to dvojezično ozemlje, lahko slovenska narodna skupnost ob pomoči institucije Republike Slovenije tudi zelo veliko doprinese h krepitvi tega prostora. Mislim, da mora končno postati to, da si Slovenec morebiti kapital za našo regijo in moja filozofija ali pa filozofija tudi skupine, ki jo predstavljam Enotne liste je, da je nujno potrebno okrepiti regijo, samo z močno regijo bomo lahko okrepili posledično tudi slovensko narodno skupnost. S tem moramo mi naše znanje v sodelovanju z Republiko Slovenijo unovčiti tako, da bo dejansko korist za celotno regijo, da bodo tudi enojezični, nemško govoreči rekli, biti Slovenec, biti dvojezičen v tem prostoru je koristno. To koristi seveda slovenski narodni skupnosti, ampak koristi tudi celotnemu prostoru, kjer živimo in s tem sem prepričan, da bomo lahko skupno zaustavili te kazalce, ki nas vse skupaj zelo skrbijo, namreč vse bolj rastočo asimilacijo.

Mi imamo v tem prostoru tudi veliko zanimivosti in kapitala, to prekomejno gledano, kajti jaz vedno vidim to južno Koroško v sozvočju s severno Slovenijo, če tako hočete. Mi imamo pobude s strani tudi Enotne liste, da smo pač skušali uveljaviti občinska sodelovanja. To je recimo, en tak primer je dežela Podpeco, kjer se združujejo občine tukaj in onstran meje. Žal pa tudi te pobude živijo bolj na deklarativni ravni. Tukaj rabimo stimulanso tudi od Republike Slovenije različnih institucij, da se bodo taka partnerstva, taka sodelovanja med občinami, društvi, drugimi institucijami tudi ustrezno, finančno podpirala. Po mojem ne zadostuje tukaj projekt Evropske unije, seveda je to en zelo zelo pomemben faktor in podpiramo vse te projekte, ampak dodatno k temu bo morala Slovenija poskrbeti za to, da bodo tako občine v Sloveniji, ki se želijo povezati z občinami, kjer recimo živi slovenska narodna skupnost v zamejstvu, da bodo te občine za taka povezovanja tudi dobila na razpolago finančna sredstva.

Ravno tako se mi zdi pomembno, in ne smemo prezreti dejstva, da so seveda koroški Slovenci in tudi zamejski Slovenci lahko tisti posredniki različnih pomembnih kontaktov, in pri tem naj bi jih Republika Slovenija vključevala in ne ignorirala pri svojih bilateralnih odnosih do institucij Koroške, če tako hočete, ali pa tudi do institucij zvezne ravni. Ravno tako kot tudi na občinskem nivoju se mi zdi nujno potrebno, da nekako mi, ki živijo v zamejstvu, lahko tudi dodamo v diskusijo ta osnovni kapital, da smo posredovali kakšno pametno gospodarsko ali kulturno ali kakšno drugo pobudo, ali da smo, recimo, če tako hočete, ravno v tem področju okoli Pliberka, Pece vedno aktualna tema, da smo recimo bili posredniki za neke nove boljše prometne povezave v ta prostor in tako naprej. Tu si lahko pomagamo ne le Slovenci v Sloveniji in zamejski Slovenci, ampak vsi Slovenci po svetu, da se med seboj podpiramo. Po mojem je to ključna izpoved vseslovenskega prostora in bi si iz srca želel, da bi se te povezave še bolj okrepile, da bi si med seboj pomagali, da bi se med seboj krepili in na ta način skupno skušali razviti formule, ki bodo omogočile, da zaustavimo asimilacijo tako v zamejstvu, kot tudi po svetu. Hvala lepa.

(Iz magnetograma Državnega zbora RS)

Prispevek je bil predstavljen na 10. Vseslovenskem srečanju z naslovom skupni slovenski kulturni, gospodarski in znanstveni prostor Realnost ali utopija, ki je bilo 1. julija 2010 v Ljubljani.