Gujonovo priznanje PD Benečije
| 22.01.2011, 08:09 Matjaž Merljak
Gujonova priznanja so imenovana po legendarnem Matajurskem župniku Pasqualu Gujonu. Letos to priznanje prejme Planinska družina Benečije, kot ena izmed najbolj dejavnih organizacij Slovencev v Videmski pokrajini. Imela je tesne stike z vélikim podpornikom začetkov in razvoja slovensko-beneškega planinstva, ki je javno pokazal veliko veselje ob vsakem njihovem uspehu.
Prvo domoljubno beneško-slovensko planinsko društvo so Benečani ustanovili že leta 1975, vendar je čez nekaj let, zaradi ostarelih organizatorjev, le še životarilo in leta 1992 je podmladek planincev izpod Matajurja in Kanina ustanovil Planinsko družino Benečije. Danes šteje danes čez dvesto aktivnih članov, ki so dejavni tudi na kulturnem področju.
Društvo je od vsega začetka delovalo v glavnem na teritoriju z ljudmi in med ljudmi. Prirejalo je in prireja izlete, smučarske tečaje, ki so vedno dobro obiskani. Junija 1996 je društvo priredilo 25. jubilejno obmejno planinsko srečanje na Matajurju, ki se ga je udeležilo kar 1.500 planincev iz zamejstva, Slovenije in Koroške. Delovanje Planinske družine Benečije je za vso našo skupnost neprecenljive važnosti.
Vse je začelo adno lieto od tega. Tekrat smo se Alvaro, Valerio an ist vračali s Kobarida. Zdravko nas je biu povabil na novoletno srečanje planinskega društva Kobarid. Kar smo sedieli v avtu, veseli, smo začeli buj za se smejat, ku zaries guoriti o Aconcagui. Tekrat smo odločili, da Planinska puojde na narbuj vesok brieg obeh Amerik an celega južnega emisfera.
V tistih miesecih se je varnu iz Argentine Marko Humar, alpinist iz Gorice. Tudi on an njega parjatelji so se bli odpravili na Aconcaguo an so vsi paršli na varh. Bilo jih je pet. O teli ekspediciji sam prebieru na Primorskemu dnevniku. Marka takrat nisem še dobro poznal, tudi če sam se z njim že poguoril na enemu občnemu zboru planinskega društva ŇGorica. Predstaviu mi ga je Boris. Marko je dober alpinist, ki na more živeti brez hribov. V njem je izredna moč an volja, ki ga sili v stalne treninge: pravijo, da nimar lieta gor po Sabotinu, Števerjanu... Droben, tarkaj suh, da se zdi, da ga vietar odpiha, je pa že osvojil tarkaj vrhov, da mu zavidam.
Na adnim od parvih sestanku lanske sezone, na glavnem odboru našega društva, sam poviedu, de konac lieta puojdemo na Aconcaguo. Presenečenja nie manjkalo. Ker pa smo tiel narediti stvari takuo, ki gre, smo odločili, da povabimo Humarja v Špietar, da nam pokaže diapozitive o vzponu na Aconcaguo. Tisti vičer je puno naših an drugih planincev z zanimanjem poslušalo zelo liepo Markovo predavanje. Vtis, ki smo ga imieli ob koncu vičera je biu, da vse je organizacijsko, finančno an telesno zelo zahtevno. Možnost (possibilitą) an želja, da poskusimo kolko smo močni, pa je v nekaterih ostala takuo živa, da smo začeli že sanjati, da Planinska puojde na 7000 metrov.
V naslednjih mesecih smo skoraj na vsakemu sestanku poviedali par besied o teli odpravi. Vse je pa bilo nekonkretno, pravzaprav bile so samuo besiede, katerim ne vsi so verjeli. Adni pa smo začeli se parpravjat: vsako nediejo hodit, adni smo začel letat, potiskat bicikleto iz Sauodnje na Matajur. Junija smo se odločili, da puojdemo z bičikleto dol v Trst. Za nas je bilo tuole že pravi podvig. Smo šli an smo paršli v Prebeneg, vesoko nad Tarstam. Takuo so šli polietni meseci naprej.
Biu je september. Alvaro je tekrat zgubu potarpljenje. Biu je takuo prepričan, da je jau, da ni vič cajta za besiede. Paršu je trenutek za se odločit. An je imeu prau, zak cajta je bilo vedno manj. Na Aconcaguo se gre od decembra do marca. Poguorili smo se doma, vprašali žene, če nas pustijo, pogledali na kolendar, če mormo vzeti dopust (ferie). Z Alvarom smo ostali Paolo, Germano, Boris an jaz. V par mesecih je bilo treba kupiti opremo, narediti potne liste, dobiti letalske karte (biglietti aerei), organizirati stike z agencijo Inka iz Mendoze, se poguoriti z miediham, trenirati an še trenirati. Zadnje tiedne, kar je bilo že skoraj vse parpravljeno, je Novi Matajur napisu, da Planinska bo šla. Zaprosili smo za pomoč banke, občine, organizacije. Na naše prošnje so odgovorili Združenje slovenskih športnih društev v Italiji, Združenje Evgen Blankin iz Čedada in špietarski kamun. Vsiem se mormo iskreno zahvalit, zak so vierval v naše ideje.
V sriedo 18. dičemberja smo šli na aeroport v Benetke. Imeli smo tarkaj blaga, da smo ga z veliko težavo vlekli po letališčih. Po 13 urah, ki jih ni tielo biti konca, smo prileteli v Buenos Aires. Argentina je ogromna. V njo bi stisnili 7 Italij. Buenos Aires ima skoraj 20 miljonov ljudi in je neskončen.
20. 12., ob 9. uri smo bili v Mendozi. Tam je polietje in tuole je bilo za nas pravo veselje. Paršli smo iz mraza v deželo, kjer bojo čez dva miesca targali grozdje. Mendoza je poznana po vsej Argentini in po svietu zaradi izrednih vin. V Mendozi živi en miljon ljudi. V miestu rasejo povserode drievja, zunaj iz miesta pa je skoraj puščava. Pametno so Argentinci po vsaki ulici speljali vodo. Teče po odpartih kanalih, v katerega je vsak tu življenju vsaj enkrat padu. Drevesa potiskajo soje korenine v te kanale an celemu miestu dielajo prijetno sienco.
Na letališču nas je čaku Mauricio, naš vodič (guida). 35 liet, duge svetle lase, nasmejan, malo po italjansko malo po španjuolsko smo ga brez obednega problema zastopili. Z majhanim kombijem so nas parpejali v naš hotel, kjer smo se končno malo odpočili. Kmalu smo šli v uficih agencije Inka, kjer smo spoznali Sebastiana, ki je v nekaj letih ustvaril odlično, profesionalno, veliko skupino mladih ljudi, ki sprejema alpiniste iz cielega sveta an jih pospremi na "cumbre", varh Aconcague.
Popudan ob 4., par nas je bila že osma zvičer, smo zapoznali še ostale člane naš ekspedicije. Daniel, 48 liet rojen v Romaniji, je živeu v Kanadi, sada diela v Ameriki; že drugi krat je gledu iti na varh. Nikolas, iz Bristola, malo zgovoren, tipični Anglež, an on je že drugi krat v Argentini. Z njim je biu Andrew, tudi Anglež. An on je bil tih. Kar ni bilo Nikolas pa je začel guoriti. Mi smo ga klicali Travarica, takuo se je izmislu Giampaolo, zak ni jedu mesa. Bezar, okoli 30 liet, doma iz Irana, je muoro uteč iz domovine, je študiru adno lieto "alla Bocconi" v Milane, je živeu v Londone, sada diela v Los Angelesu. Miran, razmišljujoč, klepetac (chiacchierone), če ti je zaupu. Biu je na varhu in je ponosno fotografiral zastavo Irana. Kari je biu iz New Yorka, zelo dobro je govoriu špansko, govoriu je ogromno, simpatičen in navidez brez nobenih skarbi. Biu je ku marines. Tudi on je biu na varhu. Mislim, da je paršu na 7000 metrov samuo zaradi izredne motivacije.
21.12. - Smo se odpeljali 160 km proti Cordilieri, na meji s Cilem. Kraj se imenuje Penitentes in leži približno 2500 metrov vesoko. Pozimi se tam smučajo. Med potjo smo vozili med kamijoni, ki vozijo v Cile. Ciesta gre po dolini v kateri teče rieka Mendoza. Pozno popudan smo se z Borisom, Germanom in Bezarjem spliezli na bulo visoko 3300 metrov. Okuole nas so bli bregi, ki so vsi buj vesoki ku 4000 metrov. Snega ni nikjeder. Tisti dan smo videli, kajšan zna biti njih vietar: suh, marzu, bali smo se, da se prehladimo.
22.12 - Odpeljali smo še 8 km pruot Puente del Inca, kjer začne daržavni park Aconcagua, kjer smo muorli pokazat dovoljenja, permese, da gremo na varh. Koštali so 300 ameriških dolarjev za vsakega. Po treh urah hoje smo paršli do parvega tabora (campo) Confluencia na 3300 m. Tam smo začeli z nočnimi tarpljenji, ker smo muorali spati v tendah. Zdi se lahko, je pa takuo utrudljivo an neprijetno, da samuo nekaj noči potle smo se navadli. Dva dni potle smo se odpravili proti Plaza de mulas (4300 m). Tisti dan je biu zahteven saj smo morali prehoditi treking, ki je dug 35 km. Nosili smo samo narbuj potriebno opremo, zak vas material so nam ga nosile mule. Tisti dan je biu za vse nas narbuj žalosten. Že med hojo smo videli, da Germano ima velike težave. Zvičer ga je muorala pogledati zdravnica, ki je videla, da mu je paršu na pjučih edema. Sapu je težkuo, ku da ne bi bluo zadost zraka. Hitro, brez čakanja je začela terapija, ki mu je ponoč pomagala, da se je odpočiu. Viedeli smo, da se bo muoru varniti v Mendozo. Upali smo, da ga bo zdravnica pustila v baznemu taboru z nami. Pa nie bluo takuo. Kar so ga posedli na mulo je bila v njegovih očeh žalost. Ga nisem teu fotografat. Nam so hodile suze v oči, viedeli smo, da njega pot se je končala že prej ku se je začela. Tekrat smo zastopili, da smo že ratali vsi parjatelji, saj so ga tudi Angleži an Amerikani težkuo pozdravljali. Biu je 24. 12. Božična vilja. Tisti dan smo cieu dan počivali an smo šli telefonat damu. Tam je velika koča, ki ima telefon. Niesmo poviedali, kaj se je zgodilo Germanu, da doma ne bi bili v skarbeh za nas.
25.12. Božič. Nesli smo vas material na varh v Campo Canada (5000 m.). Varnili smo se v Plaza de mulas in imieli "Božično" večerjo.
26.12. Smo počivali.
27.12. Začel se je vzpon na Aconcaguo. Hoja proti Campo Canada je zelo počasna. Teren je gard, saj cieu čas hodiš po melišču (ghiaione). Alvaro an Giampaolo so tarpieli zaradi glave, ki jih je boliela. Zvičer, kar se je sonce ob 9. uri skrilo an je začela noč, je ratalo takuo mraz, da si se zagreu samuo v spalni vreči v šotoru (sacco a pelo nella tenda). Noči ni bilo konca, zak dan se naredi ob 6., je pa do 8. tak mraz, dokjer se ne parkažejo parvi sončni žarki.
28.12. Na 5700 m je Nido de condores. Do njega hodiš od 6 do 7 ur. V skupini se je že videlo, kduo tarpi zaradi višine. Jest an Kari sma prišla ta parva, precej za nami pa vsi ostali. Giampaolo an Alvaro sta hudo tarpela zaradi glave an nista imiela pravega apetita. Vsako noč buj težkuo prespiš. Kari je razlagal kako rajš hodi ure in ure in se boji neprespanih nočnih ur. Boris ni spau že več noči.
29.12. Do zadnjega tabora Campo Berlin, skoraj 6000 m, manjka samo še dobrih 300 m. Benečani smo se odločili, da vsi poskusimo, vsi bomo gledal iti. Med hojo pa je popustiu Boris, ker je bil neprespan. Še zdaj sem preprican, da bi lahko biu na vrhu, če se ne bi prenagu z varnitvijo in bi se z nami posvetovau, pogovoriu. Giampaolo an Alvaro sta šla naprej samo zaradi želje, da prideta na 6000 m. Telesno sta tarpiela. Zvičer so nam poviedali, de zjutraj bomo vstali ob 4., da bomo poskusili na varh.
30.12. Celo noč je pihalo, da se pari, da te odnese tendo. Zaradi vietra smo začel hodit ob 6. Na pot smo šli vsi. Zaradi mraza adni so imieli takuo marzle parste na rokah, da jih nieso vič čul. Na 6500 m., kar hodiš po "Traversata", se iz doline zmieraj dviga zelo marzu vietar. Mauricio nam je reku, da bomo muorli potarpiet parbližno za 20 minutu. Na sred tega velikega melišča je velikanska skala, za katero se moreš skrit an se obranit pred vietram. Giampaolo je imeu pu nosa bielega an ga ni ču vič. Mauricio mu je rekel naj se hitro zakrije. Pomagu sem mu. Tekrat pa sta se z Alvarom odločila, da se varneta nazaj. Tarplienje je bilo preveliko. Do varha je manjkalo še 450 m, dobre 4 ure. Mauricio je rekel, da poskusimo, hitro, zak zmanjka časa za se varnit v dolino. Ostali smo Kari, Bezar in jaz. Na 6600 m začne narbuj zahteven del poti "Canaleta". Tristo metrov izredno starmega melišča, kjer je vsak kaman takuo strieskan, da pod nogam se vse meli. Mi smo imieli samuo 40 metrov snega, ki je tisti ki narvič pomaga, zak darži vse ustavljeno. Po dvieh ali treh urah, počivali smo skoraj vsakih 50 m, smo bili na varhu. Tisti trenutek se obarneš okuole an okuole an je vse pod tabo. Si takuo visok, da nič ti na diela sienco. Pogled je biu tisti dan okuole an okuole, sa' je bilo vse jasno. Nismo imiel časa za razmišljat, zak smo se močno objeli in z izrednim veseljem čestitali. Tiste trenutke ne misliš na nič. Vsa koncentracija pade an vas trud, ki se je začeu že miesce priet, se zgubi. Jest sem se telesno počutil zelo dobro, mogoče bi šu še buj vesoko, pomislil sem na mojo in Planinsko družino.
Še parbližno 20 minut smo se vstavli na "cumbre", do Campo Berlin se je bilo trieba spuščat še tri ure. Dol so me čakali Giampaolo an Alvaro. Objeli smo se. Tistega veselja ne bom nikoli pozabu.
