Napovedana beatifikacija dveh Slovenk
Cerkev na Slovenskem | 14.01.2011, 13:51 Marta Jerebič
Papež je danes podpisal tudi odlok o priznanju mučeništva petim redovnicam, ki so bile ubite decembra 1941 v Goraždu na obrežju reke Drine, zato jih imenujemo tudi Drinske mučenke. Gre za Hrvatico, Avstrijko, Madžarko in dve Slovenki - s. Krizino Bojánc iz župnije Šmarjeta in s. Antonijo Fabjan iz župnije Hinje.
V državnem Otroškem domu na Palah so negovale bolnike in skrbele za otroke različnih ver in narodnosti. Četniki so jih 11. decembra leta 1941 nasilno odvedli s Pal v smeri Goražda, kjer so jih nato zaprli v tamkajšnji vojašnici. Pijani četniki so jih 15. decembra poskušali onečastili. Štiri sestre so skočile skozi okno, nato pa so jih vojaki z noži pokončali in jih vrgli v Drino. Eno izmed sester, s. Berchmano, ki zaradi starosti ni zdržala naporne poti do Goražda, so po vsej verjetnosti ubili 23. decembra v Sjetlini. Datum njihove beatifikacije še ni znan.
S spletne strani (/www.kblj.hr/drinskemucenice/)
Sestre Hčere božje ljubezni je na povabilo nadškofa dr. Josipa Stadlerja, leta 1882 v Sarajevo osbno pripeljala ustanoviteljica Družbe Franciska Lechner. Leta 1911. so na Palah, nedaleč od Sarajeva, odprle samostan Marijin dom. Prvotno je bil zamišljen kot oaza za počitek bolnikov in sester učiteljic iz Zavodov sv. Jožefa. Vendar je Marijin dom kmalu postal znan zaradi dobrih del do ubogih, ki so trkali na vrata, posebno pa do pravoslavnih sosedov. Zaradi tega so ga imenovali "Gostišče ubogih".
Ob izbruhu vojne leta 1941. so bile v samostanu na Palah s. M. Jula Ivanišević (Hrvatica, r. 1893.), kot predstojnica, s. M. Berchmana Leidenix (Avstrijka, r. 1865.), s. M. Krizina Bojanc (Slovenka, r. 1885.), s. M. Antonija Fabjan (Slovenka, r. 1907.) in s. M. Bernadeta Banja (Mađarka, r. 1912.). Z dejavno ljubeznijo so v duhu svoje družbe pričale za krščansko ljubezen. Požrtvovalno so negovale bolnike in velikodušno delile kruh otrokom državnega Otroškega doma. Med njimi niso delale razlik ne po veri in ne po narodnosti. Podpirale so uboge in berače, ki so prihajali z Romanije. Kljub temu so četniki 11. decembra 1941. vseh pet sester odvlekli na pot proti Goraždu, hišo pa izropali in zažgali. Križev pot je sestre vodil po mrazu in snegu, brez potrebne obleke, med zasliševanjem, grožnjami in poniževanji, najprej do Carevih Voda in Sjetline. Tam so četniki 75 letno s. M. Berchmano, izčrpano od potovanja in oslabljeno zaradi dogodkov, ločili od drugih sester in jo nekje zadržali. Sestre Julo, Krizino, Antonijo in Bernadeto so odvedli naprej do Goražda.
Potovanje sester od Pal preko Romanije do Goražda, je trajalo štiri dni in štiri noči. V Goražde so prispele 15. decembra 1941. popoldne. Namestili so jih v drugo nadstropje vojašnice. Še tisti večer so podivljani in pijani četniki vdrli v njihovo sobo in jih hoteli onečastiti. V obrambi svojega človeškega dostojanstva in obljube čistosti so se sestre iztrgale iz rok napadalčev in druga za drugo poskakale skozi okno. Četniki so medtem zdrveli pred vojašnico in težko ranjene sestre z noči usmrtili. Odvekli so jih do reke Drine, ki je nekaj dni za tem odnesla njihova trupla.
S. M. Berchmana je deset dni ostala v Sjetlini, kjer si je kar dobro opomogla. Nato naj bi odšla v Goražde, k drugim sestram, ki pa so bile medtem že mrtve. Dva četnika sta jo odpeljala na saneh. Kočijaš je potem, ko se je vrnil, povedal, da je srečno prispela k svojim sestram. Spremljevalec pa je imel njen rožni venec obešen okoli vratu. Zapisano je, da je bila ubita 23. decembra 1941.
Sestre Jula, Berchmana. Krizina, Antonija in Bernadeta, znane kot „Drinske mučenke“, so velikodušno in z nesebično ljubeznijo, kot misijonarke v "trpinčeni Bosni", služile Bogu predvsem s pomočjo uboim. Zvestobo Bogu so potrdile s prelitjem svoje krvi. Glas o njihovi mučeniški smrti se je razširil daleč naokoli. Zato je kardinal Vinko Puljić, vrhbosanski nadškof, potem, ko je dobil potrebno dovoljenje od Kongregacije za razglasitev za svetnike, 4. decembra 1999. izdal odlok o začetku škofijskega postopka za njihovo beatifikacijo. Razglasitev božjih služabnic M. Jule Ivanišević in štirih sester za blažene ne bo samo službeno priznanje njihovega mučeništva, ampak tudi visoko priznanje duhovnih vrednot, za katere so sestre živele in žrtvovale svoja življenja. Za uspeh postopka pa moramo moliti.
Božje služabnice Jula Ivanišević, Berchmana Leidenix, Krizina Bojanc, Antonija Fabjan in Bernadeta Banja so priče izjemne zvestobe Bogu in dejavne ljubezni do ubogih. V veri upravičeno upamo, da bo njihova prelita kri seme novih osveščenih in odgovornih kristjanov in novih duhovnih poklicev za nove čase. Mučenke so močne zagovornice v vseh potrebah, posebno v težkih življenjskih preizkušnjah in nevarnostih. Mnogi so se o tem že prepričali.
