Le kam so izginili – milijoni, seveda?
| 26.01.2011, 14:40 Jože Bartolj
V ponedeljek popoldne smo le prejeli odgovor Mariborske nadškofije na pisanje italijanskega tednika L'Espresso, v katerem ta razkriva „dolg biblijskih razsežnosti“, ki naj bi ga imela omenjena slovenska nadškofija. Odkrita beseda deluje povsem drugače, kot izmikanje in molk, zato je škofija s tem storila prvi korak k sanaciji nastalih razmer. V odgovoru takoj padeta v oči dve besedi priznavamo in obžalujemo.
Ti dve besedi smo čakali precej dolgo, saj razmere v nekoč gospodarsko najuspešnejši (nad)škofiji, že dolgo niso več rožnate. To se je sicer vedelo že nekaj časa, vendar do uradnih informacij ni bilo mogoče priti. Celo duhovniki, predstavniki škofije na terenu, temeljitejših informacij (še danes) nimajo.
Velikost dolga
Dolg naj bi bil po sporočilu, ki so ga poslali iz nadškofije sicer precej manjši, kot ga opisuje italijanski tednik, vendar pa sporočilo govori le o neposrednem dolgu nadškofije. Posrednega dolga pa je kljub vsemu veliko več in stvar morale je ali ga lahko kar odpišemo.
Če smo se v Cerkvi na slovenskem pedofilskim aferam duhovnikov, ki so pretresale evropsko stvarnost v preteklem letu (zaenkrat) bolj ali manj izognili, pa nas bo toliko bolj zadela mariborska finančna afera. Ko se Cerkev preveč ukvarja s stvarmi, ki niso njen osnovni namen se lahko zgodijo tudi nepravilnosti. Ugled in pomen Cerkve pa vedno raste in pade z ljudmi. Zato je tokratna finančna afera seveda zelo boleča in njeno zdravljenje bo dolgotrajno. Vedno, kadar nad evangeljskimi načeli prevlada sla po moči in denarju, prerivanje za dobrinami in zlorabe, takrat smo priče zgražanju in celo odpadu od Cerkve. Nekoč smo temu rekli pohujšanje! Prav bi bilo, da odgovorni prevzamejo nase osebno odgovornost in posledice, pa tudi morebitno kazen, kajti le tako bomo lahko začeli na novo. Le tako bomo imeli občutek, da se stvari ne pometajo pod preprogo. Tega pa si mislim, nihče ne želi. Organizacija namreč, kjer ljudje ne zaupajo vodstvu, ne more opravljati svojega poslanstva. Nihče si tudi ne želi lačnih varčevalcev in delničarjev pred vrati mariborske nadškofije, ki nemo (ali glasno) terjajo svoje prihranke zaupane jim v dobri veri.
Stvari je potrebno urediti tako pred svetnimi kot pred Cerkvenimi ustanovami. In če se tako izkaže, naj kdo izmed odgovornih postane tudi "pomočnik" Robija Friškovca.
Zadeva Maribora, ali širše?
Ali gre zgolj za interno mariborsko zadevo? Morda se tako zdi, vendar pa bodo njene razsežnosti vseeno prizadele vso slovensko Cerkev. Številke o katerih govorimo so namreč tako velike, da presegajo okvire ene škofije. Mislim, da odgovorni za nezavidljivo finančno stanje mariborske nadškofije niso razmišljali o tem, kakšno škodo (predvsem moralno) delajo celotni slovenski Cerkvi. Najprej so kot kačo na svojih prsih gojili mit o bogati Cerkvi, zdaj se je le ta razbohotila nad vse meje, prsa pa so suha in prazna, pod njimi je pogorišče propadlih naložb. In vse skupaj daje vetra v jadra nestrpnežev, ki bi Cerkev kar prepovedali, vse duhovnike poslali v zapore, vernike pa, zapeljane ovce, izgnali v taborišča. Odgovorni za to stanje niso nikoli razmišljali, kakšno škodo so s tem naredili tistim duhovnikom, ki se z minimalnimi darovi preživljajo iz meseca v mesec, tistim, ki so svoje poslanstvo služenja Bogu in ljudem vzeli kot poslanstvo? Tistim, ki se ne vozijo v velikih in dragih avtomobilih in imajo ob tem še občutek, da je to prav? Kakšno pohujšanje so povzročili šele vernikom, ki sprejemajo Cerkev kot mati. In teh je večina. Cerkev ni le papež, niso le škofje in duhovniki, ampak smo vsi verniki. In kdo je zdaj odgovoren za povzročeno stanje? Komunisti, na katere se nekateri tako radi izgovarjajo in so jih naredili za dežurne krivce za vse? V tem primeru prav gotovo ne!
Odgovornost
Ker se je za težko finančno stanje vedelo že dalj časa, so gotovo odgovorni pristojni škofje, ker niso bolj radikalno nastopili in ob pravem času ustavili „voz izgube“. Tukaj je tudi vprašanje za nuncija, ki se ravno v teh dneh poslavlja in odhaja na višje mesto. Je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, ali so njegove diplomatske depeše Vatikanu „zamujale“? Morda je šlo le za sklop okoliščin, ki so se sestavile tako, da škoda, ki so jo povzročili nesorazmerno presega naše meje. Podobno je z atomsko bombo, ki ne uniči le mesta, ampak okuži vso celino za nekaj rodov naprej. Ena "majhna škofija na severovzhodu Slovenije" lahko hudo rani vso katoliško Cerkev. Očitno katoliška Cerkev nima mehanizmov, ki bi preprečili, da bi se v enem njenem delu lahko zgodila tovrstna škoda. Kakorkoli že, tega voza se več ne da ustaviti in naj pristojni rešujejo vprašanje posredne in neposredne odgovornosti, kar je tudi njihovo delo. V pismu javnosti so zagotovili, da se je dosedanji način pokazal kot neprimeren in da so ga odločeni spremeniti.
Povrnitev zaupanja
Verjetno se bodo naše cerkve, glede na javno družbeno klimo, še bolj izpraznile. Ankete javnega mnenja bodo, glede na to kaj se pišejo o njih, duhovnike še bolj postavljale na rep lestvic zaupanja in verodostojnosti. Tu bo kolateralna škoda največja. Omajano je namreč zaupanje. Kdo naj zdaj pridiga o evangeljski skromnosti in uboštvu? Kot je zapisal že papež Janez Pavel II., smo kristjani edini evangelij, ki ga ljudje danes še berejo. Mislil je na zgled. In zgled, ki se ponuja je slab. Ko pade moralna avtoriteta je njen padec globok in boleč. Zato se je treba spustiti na kolena in prositi odpuščanja.
Tolaži me, da za vsako akcijo pride tudi reakcija. Cerkev, se pravi občestvo vseh vernikov, se je do zdaj vedno uspešno »pobrala« in začela na prenovljenih temeljih. Rane so posuli s soljo. Peklo je, a zdravilo. Naj se zgodi tako tudi zdaj, da se rana ne bo zagnojila in ne bo treba kakšnega uda celo amputirati. To zahteva tudi odločno držo vernikov, ki svoje vere ne gradijo na minljivih dobrinah ali ljudeh, marveč na trdni skali, ki je Kristus.
Več komentarjev na Časnik.si