Kako kaj živite? Ste dobro?
| 18.01.2011, 14:23
Drage bralke, spoštovani bralci, kako ste? Kako živite?To ni le vljudnostno vprašanje. Ne, resnično me zanima: Kako ste? Ste v redu? Bo šlo?
Mi boste vsaj v mislih odgovorili ali ste že siti tovrstnih verbalnih bonbončkov, ki jih ljudje vse prepogosto mečemo naokoli, ne da bi sploh pogledali, kam bodo padli in ali jih bo kdo ujel, kaj šele, da bi prisluhnili odgovoru. Če je ta eno- ali dvostavčni, smo ga še pripravljeni sprejeti, čim pa nam kdo želi resnično zavzeto odgovoriti (glej ga zlomka, pa kaj mu vendar je!), to občutimo kot vdor v naš čas, v naš življenjski prostor, v našo zasebnost (menda ja ne pričakuje, da bom v zameno za odkritost še sam odprl zapornice svoje intime!). Vedenjski kodeks enaindvajsetega stoletja vendar v odgovor predvideva le kak splošen prilizek v smislu: „Pa nekako bo, saj mora biti,“ ali neangažirano kritiko nečesa imaginarnega, kot „Ah, tile politiki ga pa že pošteno lomijo, kajne?“ ali pa: „Eni grabijo, eni bomo pa večno ostali reveži.“ In to je vse. Kaj bolj resničnega se vendar ne spodobi in je povsem v nasprotju z vizijo močne neodvisne pozitivne osebnosti, ki jo zahteva sodobna družba. Vse drugo je znak šibkosti. Biti „luzer“, tega si pa res nihče ne želi.
Pa vendar si drznem prelomiti to nenapisano bontonsko pravilo in vas vprašam: „Kako kaj živite? Ste dobro?“
Kajti zdi se mi, da srečujem vse več ljudi, ki pod masko trd(n)osti in neprizadete ravnodušnosti nosijo kot oglje žarečo in pekočo željo, da bi jih kdo sredi polne ulice ustavil, se jim zazrl globoko v oči ter vsaj za hip razbil njihovo brezmejno samoto prav z vprašanjem: „Kako živiš? Bo šlo?“ In potem bi mu povedali vse. Z velikim olajšanjem. Prav vse. Da jih je marsičesa strah, pa ne želijo s svojimi strahovi obremenjevati in strašiti otrok ter domačih. Da jih marsikaj skrbi, pa ne želijo s svojimi skrbmi spodkopavati miru zakonca in bližnjih. Da jih od časa do časa popade obupna groza ali pa popolna apatija, s čimer se pa res ne bi radi blamirali pred svojimi prijatelji. Da ... Da je težko biti sodoben človek.
Kajti življenje želi brezhibnost. Življenje zahteva popolnost. Življenje hoče stalno maksimalno aktivnost. Življenje ne prenaša klecanja in ne tolerira počitka. Življenje ne odpušča napak. Je kot glomazna snežena kepa, ki se vali po hribu navzdol in pod seboj pokopava prav vse, kar se ji drzne kljubovati.
To je življenje. Ali bolje – tak vtis o njem imamo. Od kod? Je to res prava slika?Kdo nam vendar megli pogled? Mediji? Družba? Si izkrivljeno podobo rišemo sami? Lahko vendar vplivamo na to sliko?
Koga med nami ne zaskrbijo podražitve kruha, mesa, mlečnih izdelkov? Kaj pomenijo? To je vendar naša „osnovna“ hrana. Koga med nami ne stiska ob ugotovitvah, da posledice recesije pravzaprav šele zdaj opletajo z repom in nas preplavljajo kot zapozneli cunamiji? Komu med nami se ob oziranju v gospodarsko prihodnost Evrope ne zašibijo kolena? Komu med nami se ob spremljanju preigravanj in brezglavih pregovarjanj naših politikov v srce ne naseli črv nezaupanja do „treznih in učinkovitih“ voditeljev naroda? Ob teh vprašanjih se neusmiljena kepa veča. Krediti ... prihranki ... pokojnine ... zvišana delovna doba ... stečaji ... brezposelnost ... Vse to pobira s seboj in raste, raste, raste ...
In ljudje pod težo teh bremen, ki pljuskajo s TV ekranov v resničnost ter dobivajo konkretne odseve v družini, med prijatelji, med najdražjimi, pokajo po šivih. Lomijo se. Padajo. Neslišno in nevidno. Kajti življenje zahteva moč, zahteva akcijo. Pokazati ranljivost, zajokati, poklicati na pomoč pa je izraz šibkosti, ki med nami nima kaj iskati. Kakšna pomoč neki! Sosedska pomoč? Ta naj bo odslej sankcionirana z zakonom. Če boš odslej kot krovec pomagal sosedu pokriti streho ali če boš kot frizerka sosedi uredila pričesko, si zaslužiš pošteno denarno kazen. Kajti takšna pomoč je izdaja. Izdaja standardov sodobnega evropskega človeka. Človeka, ki je trden, močan, odločen, samozavesten, popoln ... In ki ne potrebuje pomoči.
Zato jih srečujem vedno več. Povsod so. Ne le med najrevnejšimi, najšibkejšimi, ampak prav povsod. Trdni, neomajni, zaklenjeni, ki nenadoma padejo ... Brez drame, neslišno in nevidno. Enostavno jih zmanjka. Potem, ko je iz njih neslišno kričalo, naj jih vendarle kdo ustavi in vpraša, kako so ...
Zato, drage poslušalke, spoštovani poslušalci, ustavite koga izmed njih. Koga izmed teh na videz neomajnih, zaklenjenih. Primite ga za roko, poglejte mu v oči in ga vprašajte: „Kako si? Kako živiš?“ In dovolite mu, da vam odgovori. Res odgovori ... Pa povejte mu, da je življenje še vse kaj drugega ...
Naj se zdaj vrnem na začetek. Resnično me zanima: Kako ste vi? Ste v redu? Bo šlo? Povejte mi ...
Nekomu povejte ...
